Lojze Dolinar
Lojze Dolinar sodi med osrednje predstavnike slovenskega kiparstva 20. stoletja. Rojen je bil leta 1893 v Ljubljani. Prva kiparska dela so bila izdelana v slogu akademskega realizma, simbolizma, secesije in slikovite, impresionistične ali novobaročne modelacije, približal pa se je tudi ekspresionističnim snovanjem.
Po krajšem bivanju v ZDA leta 1920 se je začel posvečati arhitekturni plastiki, pri kateri je posegel po antičnih in sodobnih zgledih. Naročila za arhitekturno plastiko so botrovala njegovi selitvi v Beograd leta 1931. V obdobju med obema vojnama je bil med najbolj zaposlenimi spomeniškimi kiparji (nagrobni spomenik dr. Janezu Evangelistu Kreku, dva konjeniška spomenika v Ljubljani, spomenik padlim dijakom-vojakom v Skopju).
Leta 1946 je bil imenovan za izrednega, leta 1949 pa za rednega profesorja kiparstva na beograjski likovni akademiji. Ker je obvladoval oblikovanje monumentalne, rahlo modernizirane polnoplastične človeške figure, upodobljene med izvajanjem heroičnih gest, so po 2. svetovni vojni sledila nova naročila. Zadnje veliko spomeniško delo je bil Spomenik revolucije v Kranju, kamor se je Lojze Dolinar preselil po upokojitvi. Leta 1966 je bila v spodnji in zgornji veži Mestne hiše v Kranju urejena galerija grafik in plastik, ki jih je Dolinar podaril kranjski občini. Skrb za Dolinarjevo galerijo in Dolinarjevo umetniško zapuščino je prevzel Gorenjski muzej.
