Na Poletno muzejsko noč Vas vljudno vabimo na odprtje razstave

Blišč in beda u kon’c sveta

v soboto, 15. junija 2019, ob 20. uri v Muzej Tomaža Godca v Bohinjski Bistrici.

Razstava bo predstavila zgodbo nekdanjega Hotela Zlatorog.

Po odprtju bohinjske železniške proge je bil Bohinj znan kot eden izmed najbolj perspektivnih turističnih krajev v habsburški monarhiji. Povečano število gostov je zahtevalo vedno več prenočitvenih zmogljivosti. V prvem desetletju 20. stoletja se je povečala zlasti potreba po gradnji hotelov ob obali Bohinjskega jezera. Jože Rauhekar, eden izmed najvidnejših turističnih delavcev v Bohinju, je leta 1906 v Ukancu zgradil prvi hotel Zlatorog, ki je bil takrat še lesen. Bil je dobro obiskan, saj so Bohinj v poletnih mesecih priporočali kot naravno klimatsko zdravilišče z milim podnebjem in čistim zrakom. S tem namenom je leta 1908 zgradil večji, tokrat zidani hotel na drugi strani ceste. Hotel je bil sodobno opremljen, imel je tudi kopalnico. Ob jezeru je bilo kopališče, imel pa je tudi kočijo in lasten čoln za prevoz po jezeru. Kasneje se je znašel v finančnih težavah, zato ga je leta 1912 na javni dražbi kupilo Slovensko planinsko društvo (v nadaljevanju SPD). V njem so hoteli urediti izhodišče za gorske ture v Triglavsko in Bohinjsko pogorje. Po nakupu so ugotovili, da bo stavbo potrebno obnoviti. Zamenjati so morali streho hotela, z lesom so obložili najvišje nadstropje in sobe, kupili so novo pohištvo, postavili vodnjak in uredili vodovod ter obnovili teraso pred hotelom. Delno so prenovili tudi kuhinjo in gostilniški salon. Prvotno hotelsko stavbo so uporabljali kot gospodarsko poslopje, občasno pa so v njej uredili tudi skupna ležišča. Nedaleč od hotelskega objekta je bilo tudi kopališče. Za prevoz po jezeru je SPD kupilo še nekaj dodatnih čolnov. Leta 1914 je bila oskrbnica v Zlatorogu Marica Guštin. Hotel je bil takrat odprt in oskrbovan preko celotnega leta.

 

Z vstopom Italije v prvo svetovno vojno maja 1915 je tujski promet na Kranjskem povsem zamrl. Območje Bohinja je bilo v neposrednem stiku z vojno, območje Ukanca pa je bilo celo vključeno v območje vojnih operacij, kamor je bil dostop omejen. V vojnem času je hotel Zlatorog postal vojaški objekt: po italijanski vojni napovedi so bili v njem nastanjeni avstro-ogrski častniki, kasneje pa so v njem uredili okrevališče za lažje ranjence in bolnike.

 

Po končani prvi svetovni vojni je bila prva naloga SPD-ja, da v Zlatorogu poskrbi za nakup nove opreme. V dvajsetih letih 20. stoletja so med tujimi gosti prevladovali Čehi in Avstrijci, v tridesetih letih pa poleg Čehov še Nemci in Italijani. Naraščalo je število gostov iz južnih delov Kraljevine SHS, kasneje Kraljevine Jugoslavije. Bohinjska Bistrica je bila od dvajsetih let naprej tudi prometno vse bolje povezana z Ukancem. Takrat so od železniške postaje v Bohinjski Bistrici do Zlatoroga vozili avtobusi, imenovani omnibusi. Redne vožnje so potekale od 15. junija do 15. septembra, zunaj sezone so vozili samo po naročilu.

 

Vzdrževanje hotela je zahtevalo velike izdatke. Gradbeni odsek SPD-ja je že leta 1931 opozarjal, da je hotel potrebno celovito obnoviti. Sprva so nameravali obstoječi hotel in depandanso le povečati in obe poslopji povezati v celoto z velikim osrednjim hotelskim objektom. Kasneje so ta načrt spremenili in v prvi fazi želeli le adaptirati obstoječi hotel ter zgraditi prizidek s kletjo. Na koncu pa so obstoječi hotel podrli in zgradili novega v dveh nadstropjih s podstrešjem. Načrte je izdelal arhitekt Angelo Battelino iz Ljubljane, odbornik SPD-ja. Gradnja je hitro stekla in uporabno dovoljenje je bilo izdano 3. avgusta 1938.

 

V nadaljnji razvoj turizma v Bohinju je posegla druga svetovna vojna. SPD je moralo po letu 1941 in nemški okupaciji Gorenjske lastništvo nad Zlatorogom prepustiti Kärtnerbundu, od katerega ga je kupil J. Smrekar iz Šentvida ob Glini. Po osvoboditvi Bohinja poleti 1944 je prešel v partizanske roke. V njem je 13. novembra 1944 potekalo zborovanje aktivistov jeseniškega okrožja. Poleti 1945 so v njem prebivali brigadirji iz Ljubljane, udeleženci mladinske delovne akcije, v okviru katere so nad grabnom Ukanške Suhe sekali bukve. Kasneje si ga je SPD sicer prizadevalo zopet odpreti za goste, toda neuspešno.

 

V drugi polovici 20. stoletja je tujski promet v Bohinju začel ponovno postopoma naraščati. Hotel Zlatorog je bil del družbene lastnine v okviru državne gospodarske politike, deloval je v okviru Gostinskega podjetja Zlatorog. Njegovo poslovanje je bilo uspešno, zato so leta 1960 končali z gradnjo depandanse hotela Zlatorog, saj so menili, da bo to pripevalo k razširitvi turizma ob Bohinjskem jezeru. Sam hotel so delno prenovili z novim pohištvom in centralno kurjavo. Preuredili so recepcijo in modernizirali kuhinjo. Dogradili so tudi restavracijski paviljon. Podjetje se je občasno soočalo z manjšimi težavami in finančnimi izgubami, vendar so zaradi dobre zasedenosti slednje hitro pokrili. Leta 1963 je Gostinsko podjetje Zlatorog začelo z gradnjo dveh planinskih koč na Voglu, naslednje leto pa še hotela Ski na skali v bližini zgornje postaje nihalke. Turisti, ki so bivali v hotelu Zlatorog, so bili nad lepotami Bohinja in samim hotelom navdušeni. Notranjost hotela je bila urejena v »švicarskem lovsko-planšarskem slogu«, kar je bilo v tistem času zelo priljubljeno.

 

Problem so predstavljali zimski meseci, ko je bil hotel slabo zaseden, in pa neustrezna dodatna infrastruktura: ni bilo namreč primernega kopališča in trgovin, kar je predstavljalo težave z oskrbo, tudi čolnarna je bila v slabem stanju. Prometna povezava za turiste je bila sicer dobra. Pred hotelom Zlatorog se je vsak večer ustavil velik avtobus »SAP«, ki je navsezgodaj zjutraj odpeljal proti Ljubljani. V Bohinj so v okviru svojega obisku Jugoslavije in Slovenije večkrat prišli tuji in domači državni gostje. V hotel Zlatorog jih je velikokrat povabil predsednik Josip Broz Tito. Fotografije, ki so nastale ob njegovem bivanju v hotelu, so tudi kasneje krasile stene hotelske avle. Konec sedemdesetih so začeli razmišljati o združitvi med Gostinskim podjetjem Zlatorog in Združenim turistično-gostinskim in prometnim podjetjem Transturist. O tem so izvedli referendum med zaposlenimi. Združitev je pomenila tudi nova vlaganja v hotel. Leta 1977 je potekala adaptacija hotela, s čimer je Bohinj dobil prvi pokriti plavalni bazen. Tri leta kasneje je potekala še adaptacija depandanse. Hotel Zlatorog je nato prišel pod upravljanje družbe Alpinum d. d., katere lastnik je bila družba Alpe Adria Turizem. Ta je zopet obljubljala obnovo hotela, a projekt ni bil uspešen, agencija Alpinum je bila ukinjena.

Leta 2002 je hotel Zlatorog od države kupil Zmago Pačnik. Lastnik v objekt ni veliko vlagal. Nekaj let je bil hotel še dobro zaseden, delno na račun stalnih gostov, večino pa zaradi agencijskega turizma, ki je zniževal ceno nastanitev. Leta 2005 so poskušali hotel oživeti s pridobitvijo certifikata »bio hotel«, kar naj bi privabilo nov segment zahtevnejših turistov. Na splošno pa je prevladovalo mnenje, da je hotel zastarel in potreben temeljite prenove. Stanje v hotelu Zlatorog so dodatno poslabšali še najemniki. Zadnji je hotel zapustil leta 2011. Dve leti po zaprtju hotela se je v bazen podrl strop, žlebovi, radiatorji, pohištvo in ostala oprema pa so bili ukradeni. Leta 2019 je hotel Zlatorog kupil Damian Merlak, osmi najbogatejši Slovenec. Že na začetku prenove je ugotovil, da je hotel v izredno slabem stanju, arhitekturno pa povsem neprimeren za današnji čas. Prav tako ne ustreza več strogim standardom gradnje v Triglavskem narodnem parku. Razpadajoči hotel bo v prihodnje najverjetneje porušil, na njegovem mestu pa zgradil sodobni butični hotel za najbolj zahtevne goste Bohinja.