V kulturnozgodovinskem oddelku Gorenjskega muzeja hranimo manjšo zbirko starejšega orožja. Večina ga je nastalo v 19. stoletju. Gre za posamezne kose hladnega orožja kot so helebarde, sablje, noži, sprehajalne palice z rapirjem, itn. Hranimo tudi nekaj kosov strelnega orožja. Med slednje spadajo pištole, lovske strelske puške ter vojaške strelne puške. Prvi predmet vpisan v kulturnozgodovinsko zbirko je namreč prav avstroogrska puška gorskih lovcev (KZ št. 1), ki je bila odkupljena leta 1954.

Hladno orožje, razen nožev, je zaradi spremembe načina in strategij vojskovanja sčasoma postalo neuporabno, medtem ko je strelno orožje z razvojem tehnologije doživelo pravo (r)evolucijo. Eden izmed mejnikov se je zgodil okrog leta 1630, ko je neznani izumitelj sestavil sistem »Schnapphahnschloss«, prevedeno »udarni petelin«.

Dotlej komplicirano navijanje vzmeti je nadomestilo preprostejše ročno napenjanje petelina. Nosilec kremena je ob sprostitvi vzmeti udaril ob pokrovček ponvice in pri tem sprožil iskro. Tak mehanizem je ostal v uporabi do 19. stoletja, v Evropi ga je z letom 1830 nadomestil mehanizem na netilno kapico. Tega je leta 1807 izumil škotski duhovnik Alexander John Forsyth. Tehnično je bila to majhna sprememba prej omenjenega kremenčevega vžigalnega sistema; na cev so ob vžigalni odprtini dodali prevrtano trebušasto posodo – nosilec vžigalnega naboja.

Leta 1840 je Robert Adams mehanizem netilne kapice nadgradil še z bobničem in ko sta se netilna kapica in krogla združili je nastal tip pištole, ki je v uporabi še danes. To je revolver.

Poleg tehničnega razvoja, ki mu lahko sledimo ob opazovanju razstavljenega orožja, nas po drugi strani navduši okrasni del. Okras orožja sicer ni predpisan, vendarle pa je pogosto povezan s činom uporabnika. Sablja oficirja avstroogrske konjenice iz leta 1904 (KZ 34) ima ročajno oblogo prevlečeno z ribjo kožo in ovito z žico.

Ročaju manjka hrbtni železni okovani del s plitvo kapo na glavici ročaja. Viden pa je ročajni locen, ki prehaja v odbojno košarico, ta pa je okrašena z simetrično razraščenim in predrtim listnatim ornamentom. Na spodnji strani ima še dve zarezi za sklepni jermen, ki žal tudi ni ohranjen. Nekoliko bolj preprosta je sto let starejša huzarska sablja. Huzarji so kot elitna lahka konjenica, ki se je odlikovala po hitrih vojaških posegih, potrebovali čim lažje in okretno orožje. Sablja iz leta 1804 (KZ 42) ima enostransko rezilo z dvema žlebovoma in lesen z usnjem oblečen ročaj. Na kljunasto oblikovano glavico je pripet preprost ročajni locen, ki prehaja v skoraj ravni odbojni krak z ročajno in nožnično kobilico ter rahlo profiliranim zaključkom.

Izbor orožja je na ogled na stalni razstavi Prelepa Gorenjska v gradu Khislstein.