Etnologi pripravo za nabiranje borovnic imenujejo grabljice. Gorenjski muzej jih hrani deset iz različnih krajev Gorenjske. Uporabljali so jih v prvi polovici in sredi 20. stoletja. Gorenjci grabljice imenujejo kampl, pa tudi greben ali rifl, z njimi so borovnice smukal ali kamplal. Devet grabljic je lesenih, najbrž narejenih doma iz materiala, ki so ga imeli pri hiši. Moški, spretni z lesom, so si nekje ogledali ali izposodili grabljice in si doma izdelali svoje. Zobe so pogosto izžagali iz lesene osnove, za kovinske pa so uporabili žeblje ali špice starega dežnika. Posebne so grabljice iz smrekovega lubja, grabljice iz Kamne Gorice pa je najbrž naredil spreten kovač, saj so ročno varjene iz pločevine.
Grabljice bi lahko razvrstili v tri tipe. S prvimi, ki so po obliki res podobne grabljicam in imajo žeblje za zobe, so borovnice smukal na podstavljeno rešeto. Druge grabljice imajo obliko polkrožnega pripomočka z izžaganimi zobmi. Z njimi so borovnice kamplal s potegom grabljic od spodaj navzgor po borovničevju in pri tem odtrgali jagode borovnic, ki so se ujele v grabljice. Te so malo potresli in popihali, da so odstranili listke in smeti. Samo ene grabljice so oblikovane kot majhen zabojček z ročajem, za zobe pa imajo špice dežnika. Tudi z njimi so borovnice kamplal s potegom grabljic od spodaj navzgor po borovničevju. Z grabljicami so borovnice nabirali le odrasli. Čeprav niso bile tako lepe kot tiste, ki so jih nabrali na roke, pa so z grabljicami v istem času nabrali še enkrat več borovnic.
NABIRANJE BOROVNIC SREDI 20. STOLETJA
Najlepše in najbolj cenjene borovnice so imele sivkast poprh. Imenovali so jih ta sive. Rasle so na sončnih legah in so bile navadno debele ter sladke. Nekateri grmički, zlasti v senčnih legah, so obrodili zelo črne svetlikajoče se plodove. Take jagode niso bile cenjene in jih nabiralci niso trgali. Nekateri, a redki grmi so obrodili čisto bele borovnice. Te so veljale za zavidanja vredno posebnost.
Borovnice so v preteklosti nabirale predvsem ženske brez dohodkov ali z velikimi družinami, saj je bila to priložnost za zaslužek v denarju. Najštevilčnejši med nabiralci pa so bili otroci, ki so si z nabiranjem prislužili denar za šolske potrebščine, zvezke, knjige, kakšno oblačilo ali čevlje. Mame, ki so potrebovale denar, varstva za otroke pa niso imele, so te jemale s seboj v gozd že od četrtega leta naprej, večinoma pa tiste v letih pred vstopom v osnovno šolo. Tiste mame, ki so bile zaposlene z delom na kajži ali kmetiji, pa so pošiljale otroke same v gozd, skupaj s starejšimi brati in sestrami, s sosedovimi otroki ali s sosedo in njenimi otroki. Tako je nabiralo skupaj navadno po več otrok.
Borovnice za prodajo so večinoma nabirali na roke, ker so morale biti lepe, suhe in sivkaste. Tiste, nabrane z grabljicami, so bile bolj mokre in zato slabše plačane.Nabirali so jih v manjše lončke, košarice, koške in kanglice, ki so jih imenovali nabiravček. Iz teh meric so borovnice stresali v večje košare, koše in jerbase.
Starši so otroke navadili, da med nabiranjem borovnic niso jedli. Šele ko so bile košare polne ali na poti domov, so se jih lahko najedli. Vedeli so, da če jih bodo začeli jesti med nabiranjem, se jim bodo potem prav težko ubranili in bodo zato manj nabrali. Manj borovnic pa je pomenilo manj denarja.
UPORABA IN PRODAJA BOROVNIC
NABIRANJE BOROVNIC ZA ŽGANJE
Pred drugo svetovno vojno so precej kuhali borovničevec, žganje, kuhano iz samih borovnic. Bilo je zelo drago in cenjeno. Za pripravo žganja so potrebovali veliko borovnic, zato so jih večinoma nabirali z grabljicami. Za šest litrov žganja so morali nabrati čez dvesto litrov borovnic.
BOROVNICE ZA STRANKE, HOTELE IN ZA PRODAJO NA TRŽNICI
V stari Jugoslaviji so borovnice odkupovali tudi nekateri trgovci. Bili so povezani v mrežo večjih podjetij, ki so se ukvarjala s predelavo sadja in proizvodnjo pijač. Ženske so borovnice prodajale tudi na tržnicah in družinam zdravnikov, učiteljev, tovarnarjev ter hotelom v turističnih krajih.
PRODAJA BOROVNIC ZADRUGAM
Po drugi svetovni vojni so borovnice začele odkupovati kmetijske zadruge. Čeprav so jih slabo plačali, je bil dohodek od prodaje za mnoge družine dobrodošel vir sredstev za preživetje. Zato so jih nabirali praktično vsi, ki so potrebovali denar. Ker so borovnice izvažali v Anglijo, so morale biti lepo nabrane, sivkaste in brez listkov. Naklanska zadruga jih je leta 1956 za izvoz odkupila kar 28 ton.
DOMAČA PORABA BOROVNIC
Ženske so nekaj borovnic nabrale tudi za dom. Posušile so jih za čaj, ki je bil dobro zdravilo proti driski. Star in enostaven način konzerviranja je bilo kuhanje borovnic v kozarcih na soncu. Marmelado so med obema vojnama kuhale le redke gospodinje, marsikje so jo prvič jedli šele med drugo svetovno vojno. Moški so radi pili žganje, v katerem so bile namočene borovnice. Otroci so pogosto jedli sveže borovnice, potresene s sladkorjem. Če so zraven pojedli še kos kruha, je bila to že odlična malica. Iz svežih borovnic so ženske kuhale tudi čaj. Osladkan čaj s kosom kruha je bil za malico ali večerjo. Borovnice so gospodinje tudi vlagale kot kompot in pripravljale sok.
