Razstava nagrajenca Prešernovega sklada Živka Marušiča: CARNETS (12. 3. – 9. 4. 2020)

ODPOVED ODPRTJA RAZSTAVE

V skladu z navodili Ministrstva za zdravje in NIJZ ter glede na povečano nevarnost okužb, ODPOVEDUJEMO odprtje razstave Živka Marušiča v Galeriji Prešernovih nagrajencev, ki je bila načrtovana za četrtek, 12. marca 2020. Razstava bo na ogled od 13. marca 2020 dalje.

Razstava z naslovom CARNETS odstira vpogled v Marušičeve dnevniške zapise v obliki skic in del na papirju. Umetnika bosta predstavila likovna kritika in poznavalca avtorjevega dela Nina Jeza in dr. Andrej Medved.

Iz strokovnega teksta Nine Jeza:

Pregledna razstava risb Živka Marušiča zajema dela, ki so nastala med letoma 1980 in 2020. Marušič je eden najbolj kreativnih slovenskih umetnikov. Na to namiguje tudi dejstvo, da je že pred dvajsetimi leti prejel nagrado Prešernovega sklada za samostojno razstavo Slika je mrtva – naj živi slika!, ki jo je razstavljal v Moderni galeriji leta 1998. Zaradi njegovega izvirnega pristopa k figuraliki so ga kritiki že takrat umeščali med prepoznavne evropske predstavnike figuralnega slikarstva.

Živko Marušič se po dvajsetih letih prvič samostojno predstavlja v Galeriji Prešernovih nagrajencev v Kranju. Odločil se je, da na ogled postavi dela na papirju, ki jih je zaznamoval z izrazito svojskim, osebnim pristopom. Gre za intimne risbe, ki jih hrani v svojem osebnem arhivu in bodo javnosti predstavljene prvič. Na ogled bo postavljen njegov pregledni opus ustvarjanja skozi študijske risbe, ki zajemajo štiridesetletno ustvarjalno obdobje. Papirji, risbe, pasteli, akvareli, kolaži, skice, narejene v različnih slikarskih tehnikah, od uporabe preprostega svinčnika ali grafita/oglja, krede ali pastelov, tuša, kemičnega svinčnika, do vodnih akvarelov, kolažev in tudi risb, ki so ustvarjene v oljnih barvah (česar na papirju ponavadi ne uporabljajo). Pa ne le to: skozi opazovanje različnih vrst papirja, ki jih uporablja umetnik, kakor v preciznem baletu med najcenejšimi kartonastimi raztrganinami in najkvalitetnejšimi japonskimi umetniškimi papirusi, prepoznamo pomembnost nikoli naključno izbrane podlage. Marušič namreč ve, da risba, ki je velikokrat »zgolj« študijski pripomoček, le prehod k sliki in s tem v bistvu odloženi tukaj-in-zdaj, potrebuje notranje pulziranje in živost, ki pogosto prerašča v radoživost, da bi samostojno zaživela. Ta – upoštevajoč manko primernih terminov – eterični utrip risba (predvsem v primeru Živka Marušiča) pridobi s podlago.

VLJUDNO VABLJENI