Muzejska vitrina ob 60. letnici – Od listine do skrinjice
Vabljeni na ogled pete muzejske vitrine v nizu posvečene 60. letnici Gorenjskega muzeja. Tokratna vitrina nosi naslov Od listine do skrinjice – Starejša zgodovina v Gorenjskem muzeju. Po predstavitvi vitrine, ki je bila 24. oktobra 2013, je sledil muzejski večer, katerega gostja je bila dolgoletna kustosinja oddelka gospa Majda Žontar.
Vtisi s predstavitve in muzejskega večera:
Razstava bo na ogled do 12. decembra.
“Nihče med zgodovinarji za napoleonske vojne ni nikoli slišal topovskega grmenja pri Slavkoku. In nihče med našimi zgodovinarji, če vzamemo še slovenski primer, ne bo mogel nikoli podoživeti ustoličevanja na Gosposvetskem polju, tesnobnega in napetega vzdušja med kmetskim prebivalstvom v času kmečkih uporov in turških vpadov, ali seči v roko Primožu Trubarju in Antonu Tomažu Linhartu. Mrtvih ni mogoče oživiti, preteklih pojavov ne ponoviti. Zgodovinar v nasprotju z raziskovalcem sodobnosti ne more nikoli osebno preveriti dejstev, ki jih proučuje. Srečevanje s preteklostjo in z zgodovino je lahko le “posredno”: zgodovini “sežemo v roke” in jo “primemo za besedo”, ko se dotaknemo njenih sledov ali zazremo v njeno zapuščino,” je zapisal zgodovinar dr. Peter Vodopivec.
Dotakniti se porumenele listine iz začetka 14. stoletja, ki govori o vsakdanjem življenju kranjskega meščana ali kraljevske listine, v kateri sam cesar mestu Kranju dovoljuje organizirati nov sejem ali listati po matičnih knjigah z imeni meščanov, obrtnikov in trgovcev, sobaric, hlapcev, vdov in nezakonskih otrok v raziskovalcu zbudi poseben občutek minulega, nikoli ponovljivega, minimalnega v globalnem gledanju, a lahko odločilno pomembnega za proučevanje lokalne zgodovine.
Zgodovina proučuje, kako človek ureja odnose do soljudi, kakšen je njegov odnos do narave in okolja, kako ureja življenje v družbi in državi, kako gospodari in pridobiva dobrine, potrebne za življenje, kako razlaga pojave iz narave in dogodke iz družbe, kaj misli o svojem času, o življenju in smrti, kakšne so njegove umetniške stvaritve, kaj je hotel z njimi sporočiti itd.
Različne predmete so pred prihodom v muzej uporabljali ljudje. Z njimi so si organizirali in lajšali življenje. Zato lahko trdimo, da so predmeti eden najbolj legitimnih preostankov preteklosti in tako prvovrstni zgodovinski vir. Ponujajo nam možnost, da se neposredno seznanimo z življenjem ljudi v preteklosti. Pri tem se zavedamo, da predmeti ne morejo govoriti sami zase. Cilj muzejskega dela pa je njihova ponovna oživitev, z interpretacijo, pojasnjevanjem muzejskega gradiva.