Gorenjski muzej odpira novo razstavo v ciklu Kdor ustvarja, slabo ne misli. Tokrat se nam bo predstavilo Društvo bibliotekarjev Gorenjske, ki letos praznuje 40. letnico delovanja. Odprtje razstave bo povezano z njihovim celodnevnim dogodkom, v okviru katerega bo tudi okrogla miza.

Odprtje razstave bo v petek, 13. maja 2016, ob 15. uri v podstrešni galeriji gradu Khislstein.

 

Iz vsebine razstave:

Nastanek društva se prepleta z ustanovitvijo Društva bibliotekarjev Slovenije (DBS). Na 18. občnem zboru in strokovnem posvetovanju leta 1967 je bil sprejet sklep o decentralizaciji in ustanovitvi samostojnih bibliotekarskih društev na večjih območjih Slovenije. Društvo bibliotekarjev Kranj je bilo ustanovljeno 17. aprila 1968 na ustanovnem občnem zboru v Kranju. Prvi izvoljeni predsednik je bil Miha Mohor iz Kranja.

Konec leta 1975 se je pokazala potreba po spremembi društvenih pravil in nazivu društva. Decembra 1975 je nastal osnutek novih pravil s spremembo naziva društva v Društvo bibliotekarjev Gorenjske (DBG). Ta osnutek je bil sprejet na občnem zboru društva 18. februarja 1976. Prvi predsedniški mandat DBG je v začetku leta 1977 prevzela Ljubinka Šimunac.

DBG je prostovoljno, samostojno, neprofitno združenje knjižničarskih delavcev na območju Gorenjske, ki se srečuje z namenom druženja, izmenjave izkušenj in strokovnih informacij s področja knjižničarstva. Biti član društva bibliotekarjev je za knjižničarje čast, privilegij in strokovni izziv.

Na slovenskem ozemlju so se prve ljudske knjižnice razvile v 19. stoletju, ko so tudi na Gorenjskem nastale čitalnice in bralna društva, ob katerih so zrasle društvene knjižnice, ki so sčasoma prerasle v javne ljudske knjižice, predhodnice današnjih splošnih knjižnic.

Radovljica je prvo čitalnico dobila že leta 1848, bralno društvo pa 1879, Škofja Loka leta 1862, Kranj leta 1863, Jesenice leta 1885, Tržič pa leta 1889. Jeseni 1904 je bila ustanovljena prva javna ljudska knjižnica na Jesenicah. Leta 1906 je odprla vrata javna ljudska knjižnica v Radovljici. V Kranju se je društvena knjižnica Narodne čitalnice, ki je delovala od 1863, leta 1907 preimenovala v javno ljudsko knjižnico. Podoben je bil razvoj knjižnice Narodne čitalnice v javno ljudsko knjižnico v Škofji Loki. V Tržiču je funkcijo ljudske knjižnice prevzela farna knjižnica, ustanovljena leta 1863.

Po drugi svetovni vojni se je gradivo različnih predvojnih društvenih knjižnic zbralo v javnih ljudskih knjižnicah, ki so se organizirale po načelih sodobne bibliotekarske stroke.

Ena izmed največjih značilnosti nekdanjih ljudskih knjižnic je bila v tem, da so bile vsem dostopne brez omejitev. Imele so širok krog bralcev, zato so v svoji knjižni zalogi hranile tako leposlovne knjige kot knjige z vseh področij znanosti in umetnosti. Knjižnica je pridobila knjige z nakupom ali darilom.

Večina ljudskih knjižnic na Slovenskem je bila urejena po pultnem sistemu, katerega glavna značilnost je bila, da je bilo knjižno skladišče ločeno od bralca. Neposredni dostop do gradiva na knjižnih policah je bil omogočen v tistih knjižnicah, v katerih je bil v uporabi sistem prostega pristopa.

Potujoče knjižnice so se razvile kot dodatek h knjižnični mreži. S knjigami naj bi oskrbovale predvsem manjše kraje, kjer zaradi težje dostopnosti in pomanjkanja sredstev ni bilo mogoče organizirati krajevne knjižnice. Skrb za organizacijo potujočih knjižnic so prevzele matične knjižnice na sedežih okrajev.

Knjižnice so se od elitnih čitalnic preko preobrazbe v odprte ljudske knjižnice po drugi svetovni vojni spremenile v odprt, vsestranski servis za bralce. S širitvijo prostorov so med regale ali v dvoranice začele dodajati tudi druge dejavnosti, ki so ustrezale njihovemu poslanstvu: prireditve, razstave in izobraževanja. Tako je v knjižničarske prostore poleg knjižnih regalov, pultov, miz in stolov prišla tudi oprema kot so stoli, table, magnetofoni, projektorji, mikrofoni in ozvočenja, sistemi za obešanje slik ipd.