Gorenjski muzej hrani zbirko predmetov in opreme iz ambulante kranjskega zdravnika dr. Božidarja Fajdige. Zbirka nam odkriva delo zdravnika pred več kot pol stoletja in omogoča vpogled v zdravstvene razmere v času njegovega poklicnega delovanja. Hkrati skriva izjemno zanimivo osebno zgodbo.

Dr. Božidar Fajdiga (1887–1966) je imel svojo ambulanto v Kranju, na današnjem Glavnem trgu od sredine dvajsetih let 20. stoletja in je delo zdravnika opravljal vse do poznih let. Meščani so ga spoštovali in cenili kot izjemnega zdravnika. Zgodbe o delu z bolniki in njegovem zanimivem značaju so prerasle v anekdote.

Kranjski zdravnik dr. Božidar Fajdiga v svoji značilni opravi, z zdravniško torbo pod roko hiti po mestu, konec tridesetih let 20. stoletja. (Fototeka Gorenjskega muzeja)

Življenjska pot dr. Božidarja Fajdige

Božidar Fajdiga se je rodil 23. decembra 1887 v Novem mestu. Družina se je kasneje preselila v Kranj, kjer je bil oče Ignacij Fajdiga med letoma 1907 in 1924 ravnatelj gimnazije. Leta 1905 je začel študirati medicino, prvo leto v Innsbrucku, nato je študij nadaljeval na Dunaju in tam leta 1912 diplomiral. Do avgusta 1914 je delal v bolnišnici Wieden na Dunaju, na področju kirurgije, dermatologije in ginekologije.

Po izbruhu prve svetovne vojne je bil kot rezervni sanitetni poročnik že v začetku avgusta 1914 vpoklican v avstro-ogrsko vojsko in poslan na vzhodno fronto v Galicijo, kjer je marca 1915 za Karpati padel v rusko ujetništvo. Septembra 1918 so v Tomsku južnoslovanski vojni ujetniki v sibirskih taboriščih oblikovali disidentski polk dobrovoljcev Matije Gubca, kjer je dr. Fajdiga organiziral polkovno bolnišnico in skrbel za soborce. Po koncu vojne se je polk premikal proti vzhodu, do Vladivostoka, od koder so z zavezniškimi ladjami odpluli v Evropo. Božidar Fajdiga se je domov vrnil 13. septembra 1920 in se za kratek čas pridružil tudi borcem za severno mejo na Koroškem.

Dr. Božidar Fajdiga je decembra 1920 nastopil prvo samostojno službo okrožnega zdravnika v tedanjem zdravstvenem okrožju Trata pri Škofji Loki. Dobra tri leta je skrbel za paciente v okolici Škofje Loke in Poljanski dolini. Nato je poklicno pot nadaljeval v Kranju, kjer je bil z 18. marcem 1924 imenovan za okrajnega zdravnika, kasneje sanitetnega referenta Okrajnega glavarstva Kranj. To službo je opravljal vse do druge svetovne vojne. V okviru javne službe je moral imeti pregled nad zdravstvenimi razmerami in delovati za njihovo izboljšanje. Leta 1921 se je poročil z Olgo Rakovc, hčerjo kranjskega podjetnika Ivana Rakovca. Rodili sta se jima dve hčeri in družina je živela v Rakovčevi hiši sredi mesta, kjer je imel dr. Fajdiga tudi ambulanto.

Službeni list dr. Božidarja Fajdige na mestu okrajnega sanitetnega referenta s fotografijama iz leta 1925 in 1939 (Gorenjski muzej, zbirka drobnega tiska)

Rakovčeva hiša v mestu na kateri je bila nad vhodom izobešena napisna tabla ambulante dr. Fajdige, leta 1964 (Gorenjski muzej, fototeka)

Poleg uradniške službe okrajnega zdravnika je imel svojo zasebno ambulanto in je bil v prvi vrsti zdravnik praktik. Veljal za dobrega, iskanega zdravnika in je užival velik ugled. Čeprav je bil večkrat hitrih in ostrih besed, je bil dobrohoten in vedno dobronameren. Obiskoval je bolnike na domu, tudi po vaseh v širši okolici Kranja. Tako je imel dober pregled nad dejanskimi zdravstvenimi razmerami na terenu. Zdravil je tudi paciente, ki so bili zdravstveno zavarovani pri različnih bolniških blagajnah za delavce in uslužbence.

Po izbruhom druge svetovne vojne je takoj leta 1941 začel sodelovati s partizani. Oskrboval jih je s sanitetnim materialom in na skrivaj zdravil po vaseh okoli Kranja. Poleti 1942 je bil izdan in priveden v zapore v Begunjah. Kasneje je bil konfiniran v okolici Berlina, kjer je do konca vojne zdravil nemške vojake.

Po vrnitvi domov leta 1945 je v novi jugoslovanski državi takoj nadaljeval svoje delo v ambulanti. Ponovno je opravljal tudi naloge okrajnega zdravnika in vodil Okrajno higiensko postajo. Po letu 1952, ko so se z novo organizacijo zdravstva zasebne ambulante morale umakniti javni zdravstveni službi, se je dr. Božidar Fajdiga upokojil, vendar je v svoji ambulanti še vedno sprejemal bolnike. K njemu so prihajali pacienti, ki so ga poznali in mu zaupali. Še naprej je pisal recepte tudi v breme socialnega zavarovanja. V lekarni so še vedno izdelovali zdravila po njegovih recepturah.

Recept dr. Fajdige iz leta 1949 (Gorenjski muzej, zbirka drobnega tiska)

Kot splošni zdravnik je bil odličen praktik, hiter diagnostik, z bogatimi življenjskimi izkušnjami. Bil je zelo dober porodničar. Predvsem pa je izredno dobro znal presojati človeško naravo. Vsi so ga opisovali kot redkobesednega in odrezavega. Vendar so za robato zunanjostjo ljudje prepoznali dobrega, modrega in pravičnega moža, ki je razumel človeške stiske in je imel izjemen socialni čut. Zdravljenja marsikdaj sploh ni zaračunal.

Delo zdravnika je s polno energije opravljal skoraj do smrti. Umrl je 20. decembra 1966. Njegovo razgibano življenjsko pot je zaznamoval poklic, ki ga je opravljal z veliko predanostjo in zavzetostjo. Ne le s svojim delom, ampak tudi z odnosom do sveta in ljudi je zapustil globoko sled v preteklosti mesta Kranj. Njegovi pogovori s pacienti so bili prav posebni in med meščani so krožile hudomušne zgodbe o tem, kako je postavljal diagnoze in zdravil. Kranjčani so se ga še dolgo spominjali in skupaj s številnimi anekdotami je prerasel v legendo.

 Predmeti iz ambulante dr. Božidarja Fajdige

Po smrti dr. Božidarja Fajdige sta oprema in inventar njegove zdravniške ambulante dolgo ostala skoraj nedotaknjena. Njegovi potomci so v začetku devetdesetih let 20. vse gradivo podarili Gorenjskemu muzeju.

V muzejski zbirki Fajdigove ambulante hranimo skupno 365 predmetov, med katerimi je več kot dve tretjini zdravil. Poleg tega je v zbirki drobnega tiska shranjenih še 166 enot tiskanega gradiva, od tega je veliko formularjev za medicinsko dokumentacijo, nekaj zdravniških dokumentov in osebnega arhiva ter različna zdravstvena literatura. Vsi ohranjeni predmeti nam govorijo o tem, kako vsestranski zdravnik je bil dr. Fajdiga.

Ohranjena je napisna tabla ambulante. Od pohištva, ki je ostalo v ambulanti in čakalnici, v muzeju hranimo manjšo okroglo mizo, dva stola in nizko omarico. Kot hišna lekarna je služila visoka vitrina s kovinskim ogrodjem, v kateri so bila shranjena zdravila in manjši pripomočki.

Najbolj poseben in avtentičen del opreme ambulante je miza oziroma ležalni stol za zdravniške preglede. Pregledovalna miza je zložljiva, izdelana po navodilih dr. Fajdige in prilagojena za opravljanje različnih zdravniških pregledov, tudi ginekoloških, in manjših kirurških posegov.

Številni medicinski instrumenti in pripomočki so bili shranjeni v omarah in v dveh zdravniških torbah, ki ju je zdravnik uporabljal za obiske pri bolnikih na domu. Za preglede, porode in manjše kirurške posege na terenu je imel v torbi stetoskop, termometer, napravo za merjenje pritiska, mali kirurški komplet in priročni sterilizator, različne prijemalke, škarje, pribor za šivanje, injekcijske igle, komplet klešč za ruvanje zob, kanilo za sapnik, kateter in porodniški pribor, kot so porodne klešče in instrumente za porodne operacije. Ter najnujnejša zdravila.

Med zdravili in cepivi, ki so ostala v ambulanti dr. Fajdige, so izdelki različnih tujih in tedanjih jugoslovanskih farmacevtskih podjetij tik pred in po drugi svetovni vojni in sodijo še v čas pred množično uporabo in industrijsko izdelavo antibiotikov. Veliko je različnih zdravil za povečevanje odpornosti, proti slabokrvnosti. Za zdravljenje vnetij so se v času pred antibiotiki uporabljala sulfamidna zdravila. Nekaj je primerov penicilina. Precej je zdravil za ginekološke in porodne težave in hormonskih preparatov. Ohranjena so cepiva proti črnim kozam, davici, tifusu ter hepatitisu in tetanusu. V zdravnikovi priročni lekarni so bila zdravila proti hudim bolečinam, za srce in ožilje, bolezni dihal itd.

Iz ohranjenih receptov vemo, da je dr. Fajdiga pacientom pogosto predpisoval magistralna zdravila, ki so jih izdelovali v kranjski farmacevti. Imel je tudi nekaj svojih receptur zdravil za blaženje lažjih zdravstvenih težav in so jih ljudje pogosto uporabljali. Po Fajdigovem čaju, vodi, prašku in mazilu so ljudje v lekarni spraševali še dolga leta po zdravnikovi smrti.

Ohranil se je tudi del zdravnikovega arhiva. O tem, kako dolgo je dr. Fajdiga opravljal zdravniški poklic, pričajo ohranjeni uradni listi z zdravstveno zakonodajo in priročniki z uredbami. Veliko različnih formularjev, ki jih je moral izpolniti po službeni dolžnosti kot zdravnik in državni uradnik, ter praznih tiskanih obrazcev za napotnice in recepte, ki jih je uporabljal pri delu s pacienti.

Mag. Monika Rogelj