Donacija Angele Hodnik

Valentin (Tine) Hodnik je bil rojen 18. februarja 1896 v kmečki družini v Stari Fužini (hišo ime Pri Htoru) kot najstarejši izmed osmih otrok. Domačini so ga imenovali Htorov Bavant. Osnovno šolo je obiskoval v Srednji vasi. Nadučitelj Ivan Rihtaršič je opazil njegovo nadarjenost za slikarstvo. Rihtaršič in župnik Ivan Piber sta Hodniku omogočila nadaljnje šolanje. V letih 1909 do 1914 je obiskoval kiparski oddelek Umetnoobrtne strokovne šole v Ljubljani (prof. Alojzij Repič) in se pod vplivom prof. Josipa Vesela posvetil slikarstvu. Avgusta in septembra 1913 je opravil počitniško prakso pri podobarju Josipu Grošlju v Selcah nad Škofjo Loko.

Ob začetku prve svetovne vojne se je prostovoljno javil k mladostrelcem. Po nekaj mesecih se je moral vrniti domov, ker je obolel na očesu. Valentin Hodnik že od otroštva ni videl na desno oko. Poškodoval mu ga je hlapec, ko je z vrha kozolca spuščal kavelj, ki je Valentina Hodnika zadel v oko  Med vojno je opravljal kmečka dela in si v domači hiši uredil skromen atelje. Izdeloval je slike za častnike in fotografske portrete, ki so jih ti pošiljali domov. Začel je slikati gorske motive. Rezljal je tudi vojne spominke, razpela in razne okraske za kmečke hiše in barake avstrijskih oficirjev. Ob zaključku vojne se je pridružil Narodni odbrani.

Prvič je razstavljal septembra 1917 na XIV. umetniški razstavi v Jakopičevem paviljonu. Razstavil je dve deli: akvarel s pokrajinskim motivom in študijo ženske figure. Ivan Zorman je za razstavljavce Pavla Lindtnerja, Ivanko Vanič, Anice Zupanec in Hodnika zapisal, da so še brez individualnega umetniškega značaja, kar pa vztrajno iskanje umetniških vrednot in samega sebe lahko popravi (Ljubljanski zvon, 1917, št. 11, str. 665).

Valentin Hodnik se je zavedal, da je njegovo likovno znanje pomanjkljivo, zato se je leta 1921 vpisal na Akademijo za umetnost in umetno obrt v Zagrebu, na kateri je bil najmanj dva semestra. Hodnikovi profesorji na zagrebški akademiji so bili Ferdo Kovačević, Maksimilijan Vanka, Ljubo Babić, Jozo Kljaković, Tomislav Krizman in Rudolf Valdec.

Risbe, ki jih je Valentin Hodnik narisal med študijem na zagrebški akademiji, je skrbno hranila slikarjeva sestra Angela Hodnik (roj. 1915). Aprila 2017 jih je podarila Gorenjskemu muzeju. Donacija obsega 63 del na papirju, kip golega moškega v gibanju (patinirani mavec), skicirko, pet lesenih matric z desetimi motivi za lesoreze, risbe, ki jih je Valentin Hodnik risal na Umetnoobrtni šoli v Ljubljani, nekaj dokumentacije in pripomočke za kiparsko oblikovanje v glini.

Risanje moškega in ženskega akta po modelu je bilo običajni del študijskega programa na likovnih akademijah. Skoraj vse študijske risbe so podpisane in datirane. Večino risb s svinčnikom je nastala leta 1922. Zanimiva je skupina šestih risb aktov iz leta 1923, ki se od risb iz leta 1922 razlikujejo samo po tehniki (barvni svinčnik).

Valentin Hodnik šolanja na zagrebški akademiji zaradi gmotnih težav ni mogel nadaljevati, zato se je leta 1922 (ali bolj verjetno 1923) vrnil domov. Hodnik je želel nadaljevati šolanje v tujini. Prošnjo za štipendijo za študij v Pragi so mu odklonili. Naletel je na nerazumevanje očeta, ki je odklonil pomoč pri študiju.

Leta 1930 si je na zemljišču v Ukancu, ki mu ga je podarila mati, zgradil skromen dom in atelje – vilo Rušo. Poimenoval jo je po poklicni babici Urši iz Srednje vasi, v katero je bil zaljubljen. Kazalo je, da se bosta z Uršo poročila, vendar pa se je ta pod vplivom župnika premislila.

Valentin Hodnik je bil navdušen planinec in smučar, ustanovni član bohinjske podružnice Turistovskega kluba Skala in Smučarskega kluba Bohinj. Na ustanovnem zboru podružnice 17. septembra 1922 v Gostilni Pri Becu v Bohinjski Bistrici je bil izvoljen za računskega preglednika.  Bohinjska podružnica TK Skala je delovala samo do začetka leta 1924. V tem času so ustanovili foto odsek, prirejali veselice, uredili sankališče in skakalnico. S sankaškim klubom Bohinj in Zimsko smučarsko zvezo v Ljubljani so organizirali prvo smuško tekmovanje v tekih v Bohinju, na katerem je zmagal Tomaž Godec, ustanovitelj Smuškega kluba v Bohinju (1928). Viktor Novšak je v spominih (hrani jih Slovenski planinski muzej v Mojstrani) zapisal, da sta bila najbolj navdušena člana podružnice TK Skala prof. Janko Ravnik in Valentin Hodnik, ki je poskrbel za dekoracijo plesne dvorane za zabavo, ki jo je bohinjska podružnica TK Skala skupaj s sankaškim klubom organizirala v hotelu Sveti Janez ob Bohinjskem jezeru (najbrž smučarski Silvestrov večer 31. 12. 1922). Na tem večeru je bil prvič predstavljen Hodnikov osnutek za skalaški znak, t. j. bela stilizirana planinka na modrem polju, kateremu je odbor dodal še rdeč rob, tako da so bile na kovinskem znaku slovenske narodne barve. Na robu je napis TURIST KLUB SKALA.

Hodnik je bil tudi član Slovenskega planinskega društva, ki je od leta 1931 imel svojo podružnico v Bohinju. S prijateljem prof. Jankom Ravnikom sta med počitnicami leta 1919 uredila t. i. Ravnik-Hodnikovo pot iz doline Voje čez Vrtačo na Triglav.

Avgusta 1921 je sodeloval na razstavi planinskih motivov, ki jo je pripravilo Slovensko planinsko društvo v Jakopičevem paviljonu v Ljubljani. Na Prvi planinski razstavi, ki jo je organiziralo Srbsko planinsko društvo aprila 1924 v Beogradu, je razstavil 20 slik in 50 fotografij, torej kar obsežno skupino črno-belih fotografij z gorskimi motivi.

Na začetku leta 1928 je Valentin Hodnik pripravil samostojno razstavo planinskih in drugih motivov v Jakopičevem paviljonu v Ljubljani. Razstava je bila na ogled samo kratek čas (29. januar – 12. februar 1928). Hodnik je razstavil okrog 80 slik, akvarelov in perorisb, ki so nastali od leta 1920 dalje. Slovenski narod ga je označil za »bohinjskega glasnika zlatorogovega kraljestva v barvah«. Hodnik je veljal za najpomembnejšega upodabljevalca gorske krajine v slovenskem slikarstvu. Junija 1929 je skupaj s slikarjem Janezom Cvetkom in kiparjem Petrom Lobodo razstavljal v Jakopičevem paviljonu.  Razstavil je 56 slik in akvarelov z motivi iz Triglavskega pogorja in Bohinja, nekaj je bilo vaških in žanrskih motivov in risb aktov.

Katalog Hodnikove spominske razstave, prirejene leta 1979, navaja, da je Hodnik leta 1930 razstavljal v Bohinju. Na Alpinski razstavi septembra 1932 na Ljubljanskem velesejmu je imel med vsemi razstavljavci največ slikarskih del. Hodnikova slika Jalovca v jutranji svetlobi je bila leta 1933 objavljena kot prva barvna priloga Planinskega vestnika in poleg slik Frana Klemenčiča in Maksa Koželja v albumu Iz naših krajev, ki ga je leta 1935 izdalo Slovensko planinsko društvo.

Valentin Hodnik je na planinskih izletih slikal, zlasti akvarele, in fotografiral. Nekateri planinski izleti so poleti trajali tudi po več tednov. Ves čas je slikal, ponoči pa se je zatekel v pastirske koče. Ker je bil brez denarja, je hrano plačeval s svojimi deli. Vodil je turiste po neizhojenih poteh. Doma je motive dokončal ali prenašal na večja platna. Pri slikanju je bil lahko zelo hiter.

Posebnost so bili Hodnikovi zimski motivi. Poudarjal je, da je zima »kraljestvo vseh lepot, kar jih človek more videti v gorah«, »v snegu je moja radost«. Slikanje gorskega sveta v zimskem času je bilo do tedaj redko. Valentin Hodnik se je podajal tudi na smučarske ture. S Francom Šolarjem, ki je bil v letih 1920 do 1923 uslužbenec bohinjske elektrarne, sta opravila številne ture, na katere sta vzela s seboj tudi težko fotografsko opremo. Prvi je smučal po bohinjskih planinah južno od Triglava.

Mnogo Hodnikovih slik so kupili obiskovalci Bohinja. Doslej največjo razstavo Hodnikovih del je julija 1951 pripravila Ljudska univerza (prof. Simon Lenarčič) v prostorih gimnazije v Bohinjski Bistrici. Razstavljenih je bilo 140 del (slike, 32 akvarelov, risbe). Ob spominski razstavi leta 1979 v Kranju je bilo evidentiranih 230 del. Velja poudariti, da je Valentin Hodnik danes znan predvsem po slikah z gorskimi motivi. Velik del Hodnikovega likovnega opusa so predstavljali tudi akvareli, risbe in črno-bele fotografije. Lesorezi, vrsta risb (portreti, ženski akti) ter študije za prizore kmečkega dela (risba »Kosec«, risbe v skicirki) pričajo, da je figuralika predstavljala pomemben del Vodnikovega likovnega sveta.

Vid mu je slabel. Medtem ko je poskušal miriti bohinjske in blejske pretepače v gostilni Pri Logarju v Ribčevem Lazu, ga je nekdo od pretepačev udaril s kolom po desni roki in mu poškodoval zapestne kosti. Poškodba je bila tako huda, da odtlej z desno roko ni mogel več voditi čopiča. Dostikrat ni imel najpotrebnejšega za preživetje. Naposled je moral prodati vilo Ruša. Preselil se je v sobo v hiši Pri Loncnarju v vasi Polje. Umrl je 6. decembra 1935.                                                                         

ddr. Damir Globočnik