Vljudno vabljeni na ogled nove stalne likovne postavitve, ki jih je Gorenjskemu muzeju podaril akad. slikar Polde Oblak;
Slike, risbe in grafike Poldeta Oblaka
Donacija pejsažnih motivov münchenskih slikarjev 19. stoletja na Podstrehi gradu Khislstein. 

Katalog razstave

Strokovni tekst kustosa razstave ddr. Damirja Globočnika:

Pomembno prelomnico na likovni poti slikarja in grafika Poldeta Oblaka predstavljata razstava in t. i. Fragmentistični manifest (Manifest fragmentizma), s katerima so Oblak, madžarski umetnik Georg Kress in italijanski umetnik Nicolo Bianco vzbudili v Münchnu leta 1966 precejšnjo pozornost. T. i. framgentizem je dovoljeval istočasno upodabljanje konkretne motivike in abstrakcije ter njuno kohezijo, integracijo motivnih fragmentov v celoto, popolno svobodo pri izbiri tehnike in kompozicije ter povezovanje kiparskih elementov s slikarstvom.
Večina smernic je bila sicer že znanih in večkrat uporabljenih v likovni umetnosti, najbolj nazorna
značilnost fragmentizma, t. j. sestavljanje likovnih del iz posameznih motivov, pa ne. Zato lahko rečemo, da so bila slikarska in grafična dela Poldeta Oblaka, na katerih je v uravnotežen
likovni organizem povezoval različne »fragmente« (vedute, tihožitja, figuralne in druge
motive), ki bi vsak zase lahko funkcionirali kot celovita podoba, med najbolj doslednimi uresničitvami raziskovalno-inovativnih ustvarjalnih smernic, ki so si jih zadali trije slušatelji münchenske likovne akademije. Slike, črno-bele in barvne litografije Poldeta Oblaka so nastajale
s kombiniranjem oziroma asociativnim združevanjem različnih, abstraktnih in predmetnih motivov, ki so ne glede na različno vsebinsko podstat in celo ne glede na formalno interpretacijo funkcionirali kot zaključena celota. Motivi so naslikani z lokalnimi in kontrastnimi barvami. Kompozicijska zasnova je trdna, nekatere podrobnosti so poenostavljene. Upodobljeni motivi, zaprti vsak v svoj kvadraten likovni prostor, so se spreminjali v simbole. Pri nekaterih motivih, na primer kraških domačijah na grafikah, so prisotni tudi vplivi »magičnega realizma« oziroma nadrealizma.
Polde Oblak je poleg fragmentističnih del slikal portrete, avtoportrete, ženske akte in druge
samostojne motive, ki so ostali na motivnem repertoarju tudi v njegovem zrelem ustvarjalnem obdobju. Odločitev za slikanje vedut in krajinskih podob je bila najbrž povezana tudi z odločitvijo za pogostejše bivanje v Sloveniji in za sodelovanje na likovnih srečanjih. Intenzivne, čiste, lokalne in kontrastne barve (rdeča, modra, zelena, črna) so odstopile svoje mesto realistični barvni lestvici, ki pa jo je slikar vselej vsaj nekoliko intenziviral. Okrog trideset let že slika na Krasu, pogosto tudi v gorenjskem visokogorskem svetu idr., zato osrednji sklop Oblakovega slikarstva tvorijo kraški motivi (vedute in krajine), ki jih je Rado Bordon označil za »barvno žive in poetične slikarske ‘zabeležke’ s Krasa, v katerih sta nenavadno močna likovna izraznost in čustveno zaznavanje kraške pokrajine v njeni tako raznovrstni oblikovni in razpoloženjski pojavnosti«. (besedilo v kataloga ob razstavi P.
Oblaka v Kulturnem domu v Sežani, 1991) Velja poudariti, da je Oblak na obeh likovnih akademijah pridobil solidno likovno znanje. Morda lahko odločitev za ohranjanje velikih, mirnih, enobarvnih ploskev, oživljenih z magično svetlobo, v sklopu vešče naslikanih pejsažnih motivov povežemo s šolanjem pri Gojmiru Antonu Kosu (po: Mirko Juteršek, besedilo ob razstavi P. Oblaka v Vodnikovi domačiji, Šiška, 2001). Značilna je trdna kompozicijska zgradba likovnih del, vendar krajinske slike lahko označimo za »impresije«, kajti naslikane so v naravi, Oblak jih nikoli ne popravlja v ateljeju. Barvna in svetlobna harmonija je odraz konkretnega videza motiva in slikarjevega notranjega občutja.