Razstava Etnologija je življenje  je posvečena življenjskemu jubileju muzejske svetovalka Anke Novak, dolgoletne etnologinje v Gorenjskem muzeju, ki je zaslužna za bogato etnološko zbirko, ki jo hranimo v muzeju.

Razstavno dejavnost z etnološkega področja je Anka Novak začela leta 1960 s topografsko zastavljenimi razstavami, ko je po vsaki terenski akciji predstavljala predmete, zbrane za etnološko zbirko v Gorenjskem muzeju. Takrat je prečesala Gorenjsko od vasi do vasi, od hiše do hiše. Kasneje je ob tematskih razstavah zbirko dopolnjevala z izbranimi kosi in se študijsko poglabljala v posamezne etnološke sestavine. Med njene najbolj poglobljene in študijsko zasnovane razstave sodijo predstavitve gorenjskih poslikanih skrinj, planšarstva, ljudskega stavbarstva in kmečkega gospodarstva v Gornjesavski dolini, prehrane v Šenčurju pri Kranju in kot zadnja leta 1994, dve leti po upokojitvi, Kmečko stavbarstvo na Gorenjskem.
Anka Novak je s trdim terenskim delom, z vztrajnim študijem in poglabljanjem znanja oblikovala vrhunsko zbirko gorenjskega poslikanega pohištva, predmetov ljudske umetnosti in bohinjskega planšarstva. Danes štejemo njene razprave o gorenjskih poslikanih skrinjah, o planšarstvu, o prehrani, o kmečkem gospodarstvu in stavbarstvu, tudi o noši in turizmu za temeljne članke o tradicionalnih načinih življenja Gorenjcev.
S posluhom za novosti je v etnološke raziskave uvedla film.  S filmom Kmečka naselja in  stavbarstvo v Gornjesavski dolini leta 1977 je podprla takrat komaj ustanovljeni Center za etnološki film pri Goriškem muzeju. Leta 1979 se je z izdelavo besedila za film Planšarstvo v Bohinju vključila v produkcijo serije Kako živimo. Video dokumentacija Hrana v Šenčurju je leta 1988 nastala v sodelovanju z Avdiovizualnim laboratorijem ZRC SAZU, ki je pomenil prelomnico v razvoju etnografskega filma v Sloveniji.
V sedemdesetih letih je v sodelovanju z dr. Petrom Fistrom, študenti arhitekture in drugimi pridobila preko sto enot arhitektonskih načrtov, risb in skic in tako uspela dokumentirati nekatere izbrane kmečke stavbe, še preden so se tega dela načrtno lotili zavodi za kulturno dediščino. Sodelovanje s kolegom Vladimirjem Knificem je obrodilo muzejsko ureditev Liznjekove hiše v Kranjski Gori in Oplenove v Bohinju pa tudi postavitev stanu v Planšarskem muzeju.
Zbrala je bogato fotografsko dokumentacijo in ustvarila arhiv terenskih zapiskov. Njeni dosežki so bili cenjeni v etnologiji in muzealstvu. Leta 1933 je prejela Valvasorjevo nagrado za življenjsko delo in Murkovo priznanje za življenjsko delo v etnološki muzejski stroki.