Po dokumentarni razstavi Dekle iz ozadja zgodovine s podnaslovom Ljudmila Belcijan in njena pot v Afriko z družino kneza Pavla Karađorđevića je Gorenjski muzej pripravil obsežno monografijo, ki so jo ustvarili domači in tuji avtorji.

V javnosti pogosto slišimo stališče, da zgodovino pišejo zmagovalci. V Gorenjskem muzeju pa smo s pridobitvijo gradiva iz Južne Afrike dobili priložnost, da opozorimo na pomembnost zgodovine malega človeka. Iz dnevnikov, pisem, razglednic in drugih dokumentov je pred nami nastajala podoba Ljudmile Belcijan, mladenke iz Predoselj, ki je na predvečer druge svetovne vojne za vedno zapustila domovino z družino kneza Pavla Karađorđevića. Njena življenjska zgodba se je nadaljevala daleč od doma, na skrajnem robu velikega afriškega kontinenta – v Južni Afriki.

Skupaj s sodelavcem dr. Markom Frelihom, kustosom za afriške zbirke v Slovenskem etnografskem muzeju, je sodelavka Alenka Pipan pregledala gradivo in pripravila izbor vsebin za razstavo, ki sta jo posvetila praznovanju 200. obletnice rojstva dr. Ignacija Knobleharja (1819–1858), katoliškega misijonarja v južnem Sudanu in raziskovalca porečja Belega Nila. Knoblehar je bil prvi Slovenec, ki je svoje rojake seznanil z Afriko. V domovini je že leta 1850 organiziral javno afriško razstavo, v različnih časopisih pa je bilo objavljenih veliko prispevkov o njegovem življenju ob Belem Nilu. O Knobleharju je bilo veliko napisanega, Ljudmila Belcijan pa bi skoraj izginila iz zgodovine, če ne bi njena nečakinja Zvonka Podboršek ohranila dragocenega arhivskega gradiva, med katerim izstopajo predvsem osebni dnevniki. Ob branju Ljudmilinih zapisov nehote pomislimo na znameniti dnevnik Ane Frank. Obe sta začeli pisati dnevnik v osebni stiski, ki jo je povzročila največja in najhujša vojna v zgodovini človeštva, druga svetovna vojna. V obeh intimnih besedilih prepoznamo nekaj skupnih želja in hrepenenj – o miru, običajnem vsakdanjem življenju, domu, družini in ljubezni. Če se njuni dnevniki ne bi ohranili in predstavili javnosti, ne bi nikoli spoznali niti Ane niti Ljudmile.

Pri raziskovanju številnih vezi z domačimi in tujimi strokovnjaki je bila priprava monografije logično nadaljevanje zanimive zgodbe o Ljudmili Belcijan, vredne scenarija za film. K sodelovanju sva povabila Zvonko Podboršek in Andreja Štera, nečakinjo Ljudmile Belcijan in sina Belcijanove najboljše prijateljice Katarine Šter. Dr. Peter Mikša nas je v svojem prispevku opomnil, da so bili Karađorđevići nekoč tudi slovenski kralji. Kneginja Jelisaveta Karađorđević, najmlajši otrok kneza Pavla in kneginje Olge, si je ogledala razstavo v Kranju in nas povabila v Beograd na odprtje razstave Kneginja Jelisaveta – Dolga pot domov. V svojem prispevku je zapisala: “Razstave, ki temeljijo na tovrstnih osebnih spominskih gradivih, pomembno prispevajo k razvoju sodobne muzeologije. To namreč omogoča obiskovalcem, da se poistovetijo z življenjem običajnih ljudi, in tako lažje začutijo ter razumejo širše razsežnosti zgodovinskih dogodkov.” Mag. Tamara Ognjević je v svojem prispevku osvetlila ozadje priprav na razstavo o kneginji Jelisaveti, ki je nastala v okviru projekta Rodoslovje starih srbskih družin. Ivana Božović, zgodovinarka in arhivarka v Arhivu Jugoslavije, je predstavila arhivsko gradivo, ki se nanaša na internacijo kneza Pavla Karađorđevića z družino v Afriko med letoma 1941 in 1946. Ljudski ustvarjalec in zbiratelj Nani Poljanec je prijatelj kronanih glav, saj je z družino Karađorđević navezal tesne prijateljske stike. Med njegovimi tremi zasebnimi zbirkami je posebej zanimiva kraljeva zbirka, ki jo je podrobneje predstavil in nas tako povabil na obisk v Muzej Anin dvor.

Vabimo vas k naročilu monografije v spletni trgovini Gorenjskega muzeja in zanimivemu branju.