Tekst avtorice razstave mag. Marjana Žibert:

 

Življenjska pot inženirja Maksa Klodiča je bila nekaj posebnega. S svojim znanjem, sposobnostmi in talenti je povsod, kjer je bil, iskal in ustvarjal nove poti, ki so vodile v napredek in do soljudi.

Maks Klodič je otroštvo in mladost preživljal v vasi Klodiči v Beneški Sloveniji. Oče je bil izobražen in zaveden Slovenec in se je ukvarjal tudi z literaturo. Za svoje življenjsko delo je med drugim prejel tudi viteški naslov, ki ga je podedoval tudi sin Maks. Šolal se je na reški pomorski akademiji, na goriški realki in na Tehniški visoki šoli na Dunaju, kjer si je pridobil naziv inženir. Med drugim je bil nameščen tudi na gradbišče bohinjskega predora, ki je bilo v začetku 20. stoletja gradbišče evropskega pomena. Tu je bil gradbeni nadzornik in geodet. Inženir Klodič je strokovno dokumentiral napredovanje del v predoru, ki jih je poljubno in v žlahtnem jeziku predstavil širši javnosti.

Z družino je stanoval v Bohinjski Bistrici. Bil je tudi slikar in humorist. Med drugim je upodabljal Bohinj, Triglav in Krnsko pogorje.  Ob »tunelskih »praznikih« je izdajal humoristični časopis. Inženir Klodič je za preteklost Bohinja pomemben tudi kot soavtor načrtov za cesto in žično železnico ter zobato železnico na Triglav. Vzpon njegove poklicne poti se je nadaljeval po prvi svetovni vojni. V novem političnem sistemu po drugi svetovni vojni pa je bil pozabljen strokovnjak, za katerega ni bilo mesta.

Maks Klodič je zapisal: »Mogočen predor nam bo naredil pot skozi velikanske gore.« To se je zgodilo. Gradnja karavanško bohinjske železniške proge in bohinjskega predora na začetku 20. stoletja sta v nekaterih gorenjskih in posoških krajih spremenila življenje in odprla nove poti v gospodarskem smislu. Gradnja predora je tako graditeljem, kot domačinom, predstavljala izziv, s katerim so se znali spopasti in ga izkoristiti. Danes sta življenjska pot Maksa Klodiča in gradnja bohinjskega predora dve dediščinski zgodbi, ki odpirata nove možnosti sodelovanja in nove poti pri predstavljanju naše skupne dediščine in naravnih lepot, ki nas obdajajo.

 

Bohinjska proga je najslikovitejša in izredno atraktivna železniška proga na Slovenskem in tudi v Evropi. Njena gradnja je bila izredno zahtevna. Zgraditi so morali veliko predorov, mostov, nasipov in usekov. Gradbeniki se niso ne prej in ne kasneje spopadali s tako velikimi težavami, kot so bile pri gradnji bohinjske proge. Ime je dobila po bohinjski dolini. Bohinjsko progo kot del železniške povezave Dunaj – Trst je 19. julija 1906 slovesno odprl prestolonaslednik in nadvojvoda Franc Ferdinand.

Poteka od Jesenic, preko Bleda in naprej v Bohinjsko Bistrico. Od tod teče skozi bohinjski predor v Podbrdo, Most na Soči, Kanal, v Gorico in naprej do Trsta. Najveličastnejša zgradba bohinjske proge je bohinjski predor. Ko se danes peljemo pod kamnitim obokom predora, ne razmišljamo več, kdaj, zakaj in kako so ga sploh zgradili, kdo ga je gradil. Tokrat vas vabimo prav k razmišljanju o tem.