Odprtje razstave Nakit ostane – Dediščina, naš najdragocenejši nakit
Glavni trg 4
4000 Kranj
Slovenija
Vljudno vabljeni na odprtje arheološke razstave NAKIT OSTANE – DEDIŠČINA NAŠ NAJDRAGOCENEJŠI NAKIT v torek, 10. julija 2018, ob 19. uri v Mestni hiši v Kranju, Glavni trg 4.
Razstava je nastala v sodelovanju Gorenjskega muzeja z Muzejem mesta Beograd, Tolminskim muzejem, Pokrajinskim muzejem Brežice, Pokrajinskim muzejem Koper.
Pričujoča razstava bo v sklopu imenitne gostujoče dediščine arheološkega nakita iz Beograda, Brežic, Kopra in Tolmina predstavila nove najdbe z Lajha. Večina bo prvič na ogled, nekatere pa bodo predstavljene s pomočjo sodobne tehnologije in ob pomoči odličnega tehnološkega znanja mladih arheologov.
Nakit je bil nekoč izdelan po naročilu, po meri naročnika, v skladu z njegovim družbenim statusom, spolom, stanom in okusom. Nakit je varoval pred zlimi duhovi, vlival skrivnostne kozmične moči ali zdravil. Nakit nikoli ni bil le okras, kot dandanašnji sklepamo po brezosebnem, pogosto pa tudi brezokusnem industrijskem nakitnem izdelku. Nakit je bil, podobno kot danes skrbno izbran tatu, del osebnosti. Tudi to sporočilo je zaobjeto v razstavljenih kosih nakita, večinoma odkritega v grobovih. Od njega se umrli niso ločili niti po smrti, spremljal jih je v onstranstvo, kar potrjuje, da je nakit nekaj osebnega, neločljivo povezanega z lastnikom in svetom njegovih duhovnih vrednot. Pripadnost, niti ne nujno tudi lastništvo, pa ne preneha s smrtjo. Nakit je bil človekova intimna, največkrat neubesedena komunikacija z okoljem. Bil je osebna nota in izraz, ki je omogočil preseči čas življenja in prestopiti bregove smrti; podobno kot je presežna tudi najgloblja bit človeka samega.
To je tudi najpomembnejše sporočilo pričujoče razstave. Dediščina je najdragocenejši okras posameznega naroda in hkrati vsega človeštva. V njej je zapisana vsa raznorodnost našega znanja in raznovrstnost naših vrednot. Povezuje nas, ločuje in odlikuje. Uči nas o koreninah dobrega in zla. Uči nas sporazumevanja in spoštovanja drugačnosti. Toda le tedaj, ko ponotranjimo njene resnične vrednote in dovolimo, da nas presežejo. Dediščina nas uči čuditi se in občudovati, ljubiti in se spominjati – z veseljem, a tudi s katarzičnim obžalovanjem. Spominjanje pa je, tako Paul Ricoer, temelj pravičnosti.