Gorenjski muzej Vas skupaj z Združenjem mobiliziranih Gorenjcev v redno nemško vojsko 1943-1945 vabi na predstavitev knjige Utrinki pred pozabo II – Dnevnik Franca Rozmana in zgodbe drugih prisilnih mobilizirancev v nemško vojsko, ki bo v četrtek, 23. januarja 2020, ob 18. uri v Vojnomirovi dvorani Ullrichove hiše v Kranju, Tomšičeva 42.

Združenje mobiliziranih Gorenjcev v redno nemško vojsko 1943–1945, redno izdaja publikacije, v katerih njihovi člani objavljajo vojne spomine. Zadnja leta sodelujejo pri pripravi objav tudi sorodniki.

V knjigi Utrinki pred pozabo II spoznamo pet različnih osebnih zgodb mobilizirancev, ki so med vojno naredili tisoče kilometrov po Evropi in se neštetokrat srečali s smrtjo. Teh pet zgodb se je srečno končalo. Vsi so prišli domov. Vse je vodila neizmerna volja, da preživijo in da spet vidijo svoj dom in domače.

Franc Rozman iz Stražišča je v obsežnem dnevniku z neverjetno natančnimi opisi bojevanja na vzhodni fronti in vojakovega vsakodnevnega življenja zapisal svoj boj za preživetje. Za sedemnajstletnika je imel izreden dar opazovanja in bogat besedni zaklad. Med večmesečnim umikom z vzhodne fronte je bil ranjen in na bolniškem dopustu se je srečal s svojimi domačimi. Ko bi se moral aprila 1945 vrniti v svojo enoto v Linzu, se je odpravil domov in prispel nekaj dni pred koncem vojne.

Nekaj let starejši Milan Emil Valjavec, izučeni krojač z Brezij pri Tržiču, je bil poslan v pehoto v Ingolstadt in na rusko fronto. Iz zapisov v dnevniku izvemo, da je februarja 1944 prišel z bolniškim vlakom nazaj v Nemčijo. Po vrnitvi z dopusta je bil poslan na fronto v Francijo. Ob spopadih pri Cherbourgu je skupaj s prijateljema prebegnil k zaveznikom. Iz ujetniškega taborišča v Veliki Britaniji se je pridružil 5. prekomorski brigadi in prišel aprila 1945 na slovensko ozemlje. Z mnogimi detajli je opisal prebeg in beli robec, ki ga je uporabil ob predaji, je prinesel tudi domov.

Tudi Miroslav Lombar s Trstenika je kot prekomorec prišel iz Barija v Split in prek Reke v Slovenijo. V nemški vojski je bil bolničar, doživel je vzhodno fronto in se nato bojeval na nemško-francoski ter nemško-belgijski meji, kjer je prebegnil k Američanom. V opisu sledi toplo človeško dejanje, ki se zgodi sredi spopadov, ko je ameriški vojak dal Lombarju kos čokolade. In kot pravi v zapisu, čeprav sta si bila še malo prej sovražnika, ga je potem sprejemal kot človeka in sotrpina. V ujetniškem taborišču v Chartresu se je Lombar prijavil v partizansko vojsko in prek Marseilla so ga odpeljali v Italijo, kjer so se formirale prekomorske enote.

Mihael Petek iz Podbrezij je bil dodeljen enoti topničarjev na vzhodni fronti. Oktobra 1944 se je predal romunski vojski, ki ga je odpeljala v taborišče Feldiora. V to ujetniško taborišče je prišel tudi član jugoslovanske komisije in novačil v partizanske enote. Ker je Petek zbolel za tifusom, je ostal v taborišču in se vrnil domov šele junija 1945. Njegova družina je ohranila tudi dnevnik in leseno žlico iz ujetništva.

Janez Žakelj iz Stare vasi pri Žireh je bil iz Državne delovne službe v Mitterndorfu poslan v Francijo, kjer so jih razporedili po četah v zaledju podmorniškega oporišča La Rochelle, nato pa poslali s pehotnim bataljonom na vzhodno fronto ob Dnjepru. Po hudih spopadih se je predal in bil poslan v taborišče Krugloje in nato v glavno taborišče Mogilev 311, kjer je delal kot čevljar do 16. oktobra 1945, ko so ga spustili domov. Vračal se je čez Ukrajino, Romunijo, Slovaško in Madžarsko. Iz repatriacijske baze v Novem Sadu je prišel domov. Žakelj natančno opiše nemogoče razmere v ujetniških taboriščih in težko življenje vojnih ujetnikov v Sovjetski zvezi.

VLJUDNO VABLJENI