Bohinjci so se nekdaj preživljali s poljedelstvom, z živinorejo, s kopanjem železove rude, z oglarstvom in z lesnimi obrtmi, med katerimi so najbolj zasloveli fajfarji z Gorjuš.
V srednjem veku je v Zgornji dolini veliko posesti pripadalo kosezom, svobodnim plemičem.
Pred 200 leti je bilo v 24 bohinjskih naseljih okrog 650 hiš, od tega 560 kmetij. Sicer pa je življenje teklo v okviru župnij Srednja vas, Bistrica in Koprivnik. Železnica s predorom na Primorsko je leta 1906 Bohinj odprla svetu. Jan Strgar je prodajal čebele v daljne kraje. Začelo se je obdobje turizma, penzionov in hotelov, reklamirali so se z razglednicami. Pomembni so postali planinstvo in zimski športi, tudi slikarstvo in politika.

LJUDSKA UMETNOST V BOHINJU

Bohinjske skrinje in freske na domačijah so prepoznavno poslikane. Visokih, ozkih in zelo dolgih skrinj renesančne gradnje iz 18. stoletja je veliko ohranjenih. V 19. stoletju so izdelane kot zaboj z motivi, naslikanimi po celotni prednji stranici brez delitve na polja. Verjetno so bile
skrinje poslikane v Bohinju. Mojstra, ki je slikal freske z značilnimi okvirji in svetniškimi figurami
konec 18. stoletja, pa sledimo od Idrskega čez Selško dolino do Bohinja.

V dneh pred novim letom v Zgornji dolini v Bohinju skupina fantov, starih vsaj 15 let, obišče vse hiše v svoji vasi. Starodavna, še vedno zelo živa šega obvezuje tako fante kot vaščane zaradi vere, da brez otepanja ne bo sreče v novem letu.

ČEBELARSTVO IN FAJFARSTVO

Čebelarstvo v Bohinju se v preteklosti zaradi ostre bohinjske klime ni usmerjalo v pridelavo medu, temveč predvsem v vzrejo in prodajo čebeljih matic kranjske sivke. »Fajfe« – pipe so v Bohinju od 18. stoletja izdelovali na Gorjušah. Najbolj znana gorjuška pipa je čedra. Obrt se je ohranila do danes.

BOHINJSKI PREDOR

Gradnja karavanško-bohinjske železniškeproge in bohinjskega predora na začetku 20. stoletja ni
pomembna le kot ena od etap gradnje železniške mreže v tedanji avstro-ogrski monarhiji. Povezala
je Primorsko in Gorenjsko z zahodnimi avstrijskimi deželami in Bavarsko. Bohinjsko progo je 19. julija 1906 slovesno odprl prestolonaslednik in nadvojvoda Franc Ferdinand. Stavbni podjetnik Ceconi je začel gradnjo predora jeseni 1901. Delo v predoru je bilo izredno zahtevno, težko in nevarno. Različne kamnine so se stalno rušile, največ nevšečnosti pa so povzročali udori vode, ki je niso mogli ukrotiti niti kasneje. Zadnje metre predora je 31. maja 1904 razstrelil nadvojvoda Leopold Salvator.

ODPIRA PRVA KOČA SE PLANINSKA…

Triglav, najvišja gora v Sloveniji, je bil prvič preplezan 26. avgusta 1778, ko so na njegovem divjem vrhu stali štirje srčni možje iz Bohinja – Luka Korošec, kmet in rudar s Koprivnika, Matevž Kos, rudar z Jereke, Štefan Rožič, lovec s Savice, in Lovrenc Willomitzer, ranocelnik iz Stare Fužine.
Prebivalci Bohinja so zgodovino Triglava pisali tudi v naslednjih desetletjih, saj je bila Rozalija Škantar leta 1870 prva ženska na vrhu Triglava, prvi zimski vzpon na Triglav pa je leta
1882 pripadel tudi Bohinjcu, Jakobu Jelarju.

Leta 1892 so se ljubljanski planinci pod imenom Piparji odpravili na Stol in začeli razglabljati o
ustanovitvi Slovenskega planinskega društva. Društvo je bilo ustanovljeno 27. februarja 1893.
Njegov prvi načelnik je bil prof. Fran Orožen, po katerem so tudi poimenovali prvo planinsko kočo t.i. Orožnovo kočo na Planini za Liscem pod Črno prstjo.

TURIZEM V BOHINJU DO PRVE SVETOVNE VOJNE

V avstro-ogrski monarhiji je bil Bohinj poznan po naravnih lepotah, vendar prometno odmaknjen.
Tako so z železniške postaje Lesce – Bled turiste vozili s konjskimi vpregami. V Bohinju je bil le en hotel, a v monarhiji zelo znan – Touristen Hotel, kasneje imenovan hotel Sveti Janez. Leta 1906 so odprli bohinjsko železniško progo. Z vlaki je tako v Bohinj lahko prišlo mnogo turistov.
Bohinj je z Bledom in s Postojno postal najpomembnejši turistični kraj na Kranjskem.

TURIZEM V BOHINJU PO DRUGI SVETOVNI VOJNI

Leta 1947 so ponovno obnovili Turistično društvo v Bohinju, ki je preraslo v eno najmočnejših na
Slovenskem. Že kmalu so začeli pripravljati turistični prireditvi Kmečka ohcet in Kravji bal, ki sta danes tradicionalni in najbolj prepoznavni. Po drugi svetovni vojni je bilo z razcvetom smučarskega turizma in gradnjo nove infrastrukture na Voglu urejeno smučišče, zanimivo zlasti zaradi dolgotrajne snežne odeje in nekaj dolgih prog.

ZLOŽENKA RAZSTAVE