ob cerkvi svetega Kancijana in tovarišev

Glavni trg

4000 Kranj

Skalni pomol nad sotočjem Save in Kokre ima odlično obrambno lego. Leži sredi Kranjskega polja in omogoča kontrolo prehoda čez Savo tik pod njim. Nudi dober nadzor nad potmi proti zahodu, ob Zgornjesavski dolini in navzgor po dolini Kokre. Kranj je bil poseljen od mlajše kamene dobe pa vse do danes.

Najstarejše lesene koče so bile odkrite na Pungartu. Odlomki lončenih posod in kamnitega orodja izpričujejo, da so bili najstarejši Kranjčani poljedelci in živinorejci. Podobno mlajšekamenodobno naselje je stalo na bližnji Drulovki.

Pred 2800 leti je v naše kraje prodrlo poznavanje železa in izdelovanje železnega orodja in orožja. Bron je odslej služil za okrasje in posodje. Zaradi železovih rudišč se je na Gorenjskem povečala železnodobna poselitev, kar je razvidno tudi iz arheoloških raziskav v Kranju. Strnjeno naselje z lesenimi prebivališči z delavnicami je bilo odkrito na Glavnem trgu, od tod se je širilo na jug do Vodopivčeve ulice, proti zahodu na Jelenov klanec in do hotela Creina. Hiše so bile grajene iz navpičnih brun in desk. Na današnjem Glavnem trgu, v samem središču tedanjega naselja, je bila tudi livarska delavnica za bron.

Umrle so pokopavali na območju današnjega Prešernovega gaja. Nekaj grobov pa je bilo odkritih tudi na Stritarjevi in Stošičevi ulici, ob nekdanji vili Prah. V enem od njih je ležal keramični trinožnik iz 7. stoletja pred Kr. Služil je kot obredna posoda, izdelal pa ga je domači lončar po vzoru posodja iz Italije.

Zgodnjerimska postojanka na tleh današnjega Kranja je nastala na prostoru starejšega, prazgodovinskega naselja. Bila je upravnega in trgovskega značaja, po arheoloških najdbah sodeč je bila tu nastanjena tudi manjša vojaška posadka.  Izkopavanja so prinesla na dan dele rimske vojaške opreme, iz Grčije in Italije uvoženo posodje, pisala, nakit itd.

Po zatonu Zahodnega cesarstva leta 476 je v Kranju zrasla vojaška trdnjava z obzidjem in s stolpi. Vojska je branila prehode čez reko ob zgornjesavski poti v Italijo. Utrdba je bila tako pomembna, da je bilo tedaj tudi prvič zapisano njeno ime Karnij.

V tem času je bila zgrajena tudi prva cerkev z osmerokotno krstilnico. V njej so po starokrščanski navadi na velikonočni ponedeljek krščevali odrasle vernike. Obredje je vključevalo potopitev krščenca v blagoslovljeno vodo, sprevod v cerkev in sprejem v občestvo.

V srednjem veku so na tem mestu zgradili nove cerkvene stavbe, ki so v dobršni meri uničile predhodne. Temelje najstarejše cerkve so razkrile arheološke raziskave leta 1982 v notranjosti sedanje cerkve, temelji krstilnice pa so prišli na dan z izkopavanji med letoma 1968 in 1972 zunaj nje.                                                                           

Začetki pokopavanja ob cerkvi sv. Kancijana segajo v 7. stoletje, ko je na tem mestu stala starokrščanska cerkev s krstilnico. Najstarejši grobovi imajo obsežne, s kamni obložene grobne jame. Pokojniki so bili pokopani po krščanski navadi domala brez pridatkov, le v dveh grobovih so ležali uhani, kakršne so nosile staroselke v 7. in 8. stoletju.

Po prihodu slovanskega prebivalstva se je število pokopov začelo povečevati. V grobovih tega časa prevladujejo deli staroslovanske noše: v ženskih grobovih uhani, obsenčni obročki, prstani in ogrlice, v moških pa železen nož. Od konca 8. stoletja razlike izginejo, kar kaže na zlitje staroselcev in priseljencev. V tem času je Kranj postal središče staroslovenske kneževine Karneole, ki se je razprostirala na ozemlju današnje Gorenjske.

Nakit, odkrit v grobovih 9. do 11. stoletja, je večidel delo domačih mojstrov, oblikovan pa je pod vplivom bizantinskih in staroslovanskih izdelkov. Pojavljajo se krščanski motivi, kot so križ, božje jagnje, drevo življenja, orel, vodnjak življenja itd., kar priča o pokristjanjevanju prebivalstva.

Z najnovejšimi arheološkimi raziskavami se je število odkritih staroselskih in slovanskih grobov ob cerkvi sv. Kancijana povzpelo na domala 1500. Bogato gradivo omogoča spremljanje stilističnih posebnosti in delovanje domačih mojstrov. Hkrati pa nudi tudi vpogled v doseljevanje staroslovanskega prebivalstva in postopno mešanje s staroselci. Omogoča edinstven vpogled v razvoj slovenske kulture in nastanek mesta Kranja, njene zibelke.

Prebivalci Kranja so več kot tisoč let pokopavali umrle okrog župne cerkve sv. Kancijana. Najstarejši grobovi so nastali v času pozne antike, v 7. stoletju po Kr., najmlajši pa so iz 18. stoletja. Prvi grobovi  segajo v čas starokrščanske cerkve s krstilnico, zadnji pokopi pa v čas cesarja Jožefa II., ko je nastalo novo kranjsko pokopališče na prostoru današnjega Prešernovega gaja.

Ker je bilo prostora za pokope malo, so najkasneje v 13. stoletju zgradili okroglo kostnico ali ossuarium. Vanjo so shranjevali kosti, ki so prišle na dan ob kopanju novih grobov. Nad kostnico so že kmalu postavili Marijino kapelo, ki je bila prvič omenjena leta 1317 in je služila kot pokopališka cerkev.

Leta 1463 je dal kapelo prezidati Henrik, član plemiške družine Egkh, ki je imela v lasti tudi bližnjo  hišo. V zgornjem delu kapele so opravljali pogrebno bogoslužje, spodnji del pa je bil namenjen družinski grobnici. Uporabljali pa so ga tudi za shranjevanje kosti s pokopališča. Kapela je pogorela leta 1668, nekaj desetletij kasneje so jo zaprli, leta 1789 podrli in zravnali z zemljo.

Besedilo: ddr. V. Perko, na podlagi objave A. Valiča

Konzultanti: dr. M. Sagadin, dr. R. Urankar, ddr. D. Globočnik