Vljudno vabljeni na oogled medinstitucionalne razstave Ženske zgodbe, ki smo jo odprli v četrtek, 17. junija 2021, ob 19. uri v Stebriščni dvorani Mestne hiše. 

Medinstitucionalna razstava je zasnovana kot skupna predstavitev izbranih arheoloških in ostalih muzejskih predmetov, ki bodo interpretirani skozi mitološke teme in sodobnimi »pripovedmi«. Osrednja tema je namenjena ženskim zgodbam, ki skozi različne družbene vloge (kneginja, soproga, ljubica, mati, delavka, sužnja …) odpira vprašanja o položaju žensk v sodobni družbi in vodi h kritičnemu razmisleku o sodobnih ženskih gibanjih. Razstavo sestavlja 11 samostojnih muzejskih enot na ženske teme, celota pa je posvečena povezavi in primerjavi preteklosti s sedanjostjo. Osrednji prizor bo restavrirano drevo z groba Alme Karlin kot osrednja metaforična slika med tematsko različnimi vitrinami s predmeti, ki izpričujejo status, spol ali družbeni položaj žensk v preteklosti in sedanjosti.

Iz vsebine zloženke: 

Razstava pripoveduje 12 ženskih zgodb o materi, soprogi, sužnji, kraljici, gospodarici, boginji, delavki, popotnici in mornarki. Skozi preteklost se zrcali sedanjost današnje ženske, ki se z vsemi sredstvi trga iz tradicionalnih vlog. Razstava ponuja kritični razmislek: Je sodobni čas ženskam več dal, ali vzel in za kaj je njih in družbo prikrajšal.

Prvo mesto pripada kneginji s Kapiteljske njive v Novem mestu. Pokopana je bila v osrednjem grobu mogočne gomile s 40 pokopi. Njen nakit, starost in položaj pokopa razkrivajo, da je bila v drugi polovici 7. stoletja pred n. št. najverjetneje začetnica rodu, ki je v gomili pokopaval še nadaljnjih 300 let. Predmeti, ki so kneginjo spremljali v onostranstvo, izpričujejo medsebojno povezanost rodu. Pokop, prvi v novi gomili, pa kaže, kako cenjena je bila vloga matere in kneginje kot začetnice rodu.

Drugače je bilo s Keltinjo iz Brežic. Pokopana je bila na obsežnem pokopališču iz mlajše železne dobe v sredini 3. stoletja pred. n. št. K zadnjemu počitku so jo položili istočasno, v skupen grob z bojevnikom iz skupnosti keltskih Tavriskov. Iz bogatih grobnih pridatkov ni moč razbrati kaj je bil vzrok sočasnega pokopa. Je bila to nesreča, izbruh nalezljive bolezni ali pa morda obred pogrebnega žrtvovanja žene na grobu mrtvega bojevnika, kot ga pri Keltih omenjajo nekateri antični pisci.

Kraljice redko zaidejo k nam. V Kranju sta bila odkrita novec in keramična oljenka, oba predmeta pričata o usodi Kleopatre.  Na novcu sta upodobljena cesar Avgust in general Agripa. Kroni na njuni glavi sporočata o zmagoslavju Rima v bitki pri Akciju leta 31 pred Kr. Krokodil na verigi na zadnji strani novca pa oznanja padec Egipta in konec kraljice Kleopatre. Tudi na oljenki sta poleg bojne ladje, delfinov in amfore krokodila. Prizor učinkovito smeši premagano egipčansko kraljico Kleopatro in njenega ljubčka, rimskega generala Antonija.

Histri so bili staro prebivalstvo Tržaškega Krasa in Istre. Rimljani so jih podjarmili v 2. stoletju pred n. št. In si prilastili obalne posesti. Villa rustika na Školaricah je bila zgrajena pred 2000 leti sredi vinogradov in oljčnikov. Prebivalci vile, bogati lastniki, najverjetneje iz Italije, so okušali trdo usodo kolonistov, kar se je odražalo tudi v visoki umrljivosti otrok. Žalostno zgodbo nesrečne matere ob prerani smrti potomca priseljene družine pripoveduje otroški grob št. 6 iz Križišča pri Spodnjih Škofijah z alabastrno žaro iz Volterre. 

Danes nas z vladarji seznanjajo mediji, pred 2000 leti pa kovanci. Iz Pirana in zaledja prihajajo trije kovanci. Dva prinašata podobo cesarice Favstine II., soproge cesarja Marka Avrelija (161-180). V tridesetletnem zakonu je rodila 13 ali 14 otrok. Slovela je po svoji lepoti in veljala za vzorno ženo in mater. Dodeljen ji je bil naziv Avgusta ali Vzvišena. Na tretjem novcu je upodobljena Marcia Otacilia Severa, soproga rimskega cesarja Filipa Arabca (244 – 249). O njej je malo znanega, a tudi njej je bil dodeljen častni naziv Avgusta. Na zadnji strani kovanca je upodobljena Pudicitia, poosebljenje ženske čistosti in skromnosti, kot sporočilo, kaj pritiče rimski ženi.

Evropa je dala ime semitska princesa, ki jo je ugrabil Zevs in jo odvedel na Kreto. Mozaik z upodobitvijo Evrope je bil odkrit na Ptuju, kjer je pred okoli 1700 leti krasil vilo premožnega meščana. Podoba, tako kot mit, priča o širjenju civilizacije z Vzhoda. Feničani so prispevali pisavo, urbanizacijo, zakone, gojenje oljke in vinske trte. Zgodba o Evropi je še vedno aktualna. Odstira nasilje nad ženskami in priča o neminljivih selitvenih tokovih. Evropa je mati evropskih narodov, vendar tudi ogledalo ksenofobije in rasizma.

Nad Šentjurjem pri Celju stoji hrib Rifnik. Po padcu rimskega imperija se je tja zateklo bližnje prebivalstvo iz nekoč bogate Celeie. Nastalo je obzidano naselje z obsežno cerkvijo. V 6. stoletju so v cerkveni veži postavili kamnito grobnico. V njej je bila pokopana neznana žena s srebrno iglo v laseh. Čemu ji je pripadlo to častitljivo mesto pokopa? Je bila mučenka, svetnica ali mati enega od visokih cerkvenih dostojanstvenikov? Kaj pa če je skrivnostna gospa s svojim denarjem le omogočila prenovo cerkve.

Sredi Škofje Loke so arheologi odkrili krožnik z ženskim portretom. Dama je upodobljena v profilu, s frizuro, značilno za začetek 16. stoletja. Renesansa je v ospredje postavila človeka. V višjih družbenih slojih se je začela uveljavljati tudi »ženska modernega časa«. To se odraža tudi na krožniku loške meščanske slikane keramike. Identitete in statusa dame iz Škofje Loke ne poznamo. Podoba pa dokazuje, da je bila Škofja Loka tedaj razvito sodobno mesto, Škofjeločani pa so sledili modnim trendom tistega časa.

Upodobitev Ugrabitve Evrope na poslikavi Viteške dvorane gradu Brežice je delo Frančiška Karla Remba (1675–1718). Prav v času baroka se je upodabljanje mita o Evropi posebej razmahnilo. V tem obdobju so zelo občudovali Ovidijeve Metamorfoze. Ovid je navdihnil tudi naročnika poslikav Viteške dvorane grofa Ignaca Marijo (1652–1732) in soprogo grofico Marijo Regino (1659–1715) Attems ter slikarja Frančiška Karla Remba.

Ženske so vedno opravljale tudi moška dela. Industrija jih je postavila tudi med železarje in jeklarje. V 19. in 20. stoletju so se v  zgodovino jeklarske industrije zapisale mnoge ženske, največkrat  socialno šibke, pomožne delavke. Po drugi svetovni vojni so podjetja jeklarske industrije vse več žensk zaposlovala tudi na strokovnih delovnih mestih. Izobraževanje jim je omogočilo vstop tudi v poklice, ki so bili do tedaj izključna domena moških. Številne so se uveljavile kot odlične strokovnjakinje.

Pisateljica in novinarka, svetovna popotnica, ljubiteljska raziskovalka in poliglotka Alma M. Karlin (1889-1950) je na svoji življenjski poti presegla vse mogoče meje; meje telesnih omejitev, svojega spola, družbenega sloja, svoje nacionalne identitete, fizičnih razdalj, presegla je tudi meje duha časa, njene ideje so zato še danes sveže in aktualne. V letih 1919-1927 je prepotovala svet. Sledila pa so zelo temačna leta vojne, nestrpnosti, bolezni in bridke smrti. Pokopana je bila na Svetini, na njenem grobu je zrastlo nenavadno drevo trdoleske, dokler ga ni nekdo brezčutno posekal.

Zgodba o Savi Kaluža in Jolandi Gruden Mažer prinaša zgodbi o vključevanju dveh mladih žensk v tradicionalen moški poklic pomorščaka. Njuno šolanje in službovanje sta postali zgled marsikateremu dekletu. Poklic pomorščaka (pomorščakinje) je bil ženskam dostopen šele po drugi svetovni vojni. Zato lahko poudarimo, da sta slovensko pomorsko povojno zgodovino pomagali ustvarjati tudi ženski, ki sta potrebovali veliko poguma in modrosti. Bili sta priča in tudi dejavni udeleženki pomembnih dogodkov v slovenski in jugoslovanski pomorski zgodovini.

VLJUDNO VABLJENI