Vljudno vabljeni na odprtje razstave VZPON IN KONEC BOHINJSKEGA RUDARSTVA IN ŽELEZARSTVA v torek, 19. decembra 2023, ob 11. uri dopoldan v Muzeju Tomaža Godca v Bohinjski Bistrici. To je še zadnjih delček, dodan v mozaik stalne razstave bohinjske preteklosti, ki vam jo prikazujemo v Muzeju Tomaža Godca.

Iz vsebine razstave:

Že v starejši železni dobi je Bohinj postal močno rudarsko in železarsko območje. Številna nahajališča dobre železove rude, predvsem bobovca in limonita, so v Bohinj privabila ljudi, ki so imeli znanje, da so lahko iz nje pridobili železo. Rudo so talili v jamah blizu nahajališč, kjer so postavljali preproste vetrne peči. Star postopek taljenja so v srednjem veku postopoma zamenjale velike peči in mehovi v plavžih v bližini vodnih virov. Železarstvo, rudarstvo in oglarstvo so postale pomembne dejavnosti, ki so ljudem v Bohinju omogočale lažje preživetje.

Železovo rudo so kopali na območju celotne Pokljuke, Gorjuš, Vogla, Studorskih planin, na Velem polju ter na planinah Klek in Lipanca. Od površinskih izkopov rude so ostali lijaki oziroma vrtače, plitve rudne jame, pokrite z mahom, ki so vidne še danes.

Pri cerkvi sv. Janeza Krstnika ob Bohinjskem jezeru so bili že v 15. stoletju železarski sejmi. Na nekdanje rudokope je spominjala freska moža z rudarsko čepico in krampom, ki je nastala okoli leta 1300. Danes freska ni več vidna.

Rudarstvo in fužinarstvo sta bili tako pomembni gospodarski panogi, da sta dobili svojo zakonodajo. Že leta 1381 je ortenburški grof Friderik izdal Ortenburški rudarski red, ki je urejal odnose med zemljiškimi gospodi, rudarskimi mojstri in njihovimi delavci na področju rudarjenja in pridobivanja železa. Potrjeval je svoboščine in pravice rudarjev v rudiščih v Karavankah, veljal pa je tudi za fužine v Bohinju.

Fužine v Bohinju so nastale na temeljih starih železarskih obratov. Vodna sila je poganjala težka kovaška kladiva in mehove. V Stari Fužini, ki so jo imenovali tudi Staro Kladivo (Alte Hammer), je ob potoku Mostnica nastal najstarejši obrat v Bohinju. Tam so železo talili in delali izdelke iz volkov, predvsem žeblje, postavili pa so tudi kovačnice za vlečenje žice. Vlekli so tako tanke žice, da so bile primerne celo za strune harf in citer. V Bohinjski Bistrici so obrati nastali ob potoku Bistrica. Fužina se je imenovala Bohinj ob Bistrici (Hammer an der Feistritz). V bližini, na Pozabljenem, pa so postavili livarno.

V prvi polovici 18. stoletja je Michelangelo Zois v Bohinju v zelo kratkem času pokupil vse, kar mu je bilo dosegljivega: gozdove, kopišča, rudna polja, rudnike ter fužine v Bohinjski Bistrici in Stari Fužini. Postal je najmočnejši fužinar na Kranjskem. Njegovi sinovi so od poslovanja domačega podjetja dobili vsak svoj denarni delež in nato kot družbeniki sodelovali v njem. Leta 1768 je postal družbenik tudi Žiga Zois, lastnik fužin in rudnikov pa je bil sprva še vedno njegov oče Michelangelo. Ko mu je začelo pešati zdravje, je kot svojega glavnega dediča imenoval Žiga, ki je s tem od družbenika napredoval do lastnika.

Gospodarske razmere so se konec 18. stoletja poslabšale. Žiga Zois je moral zato najprej modernizirati svoje fužine. Namesto starih peči »na volka«, ki so delovale v obeh obratih v Bohinjski Bistrici in Stari Fužini, je leta 1791 zgradil nov, 6-metrski plavž pri gradu v Bohinjski Bistrici. Da bi ohranil disciplino med bohinjskimi rudarji in izboljšal oskrbo z rudo, je sestavil Bohinjski rudarski pravilnik (Vorschrift des Erzgedings für Wochein).

Nove težave za Žiga Zoisa so se pojavile, ko so naše ozemlje zasedli Francozi in ustanovili Ilirske province (1809−1813). Odpravili so privilegije plemičev, omejili trgovino in fužinarjem naložili visoke davke. Gospodarskim težavam se je pridružilo še slabo zdravstveno stanje, saj ga je bolezen priklenila na invalidski voziček. Od takrat sam ni mogel več nadzorovati svojih obratov in se je lahko zanašal samo še na svoje upravitelje. Pri poslovanju je sicer običajno uporabljal italijanščino, nemščino in francoščino, od svojih rudarskih nadzornikov pa je zahteval uporabo slovenščine. Eden izmed njegovih nadzornikov, Anton Žerovnik, ki je dobil nalogo, da opiše rudišča v Bohinju, je za lažje razumevanje sestavil slovensko-nemški slovar Wocheiner Bergsprache (Bohinjski rudarski jezik).

V posesti Zoisovih dedičev so bile fužine do leta 1869, ko jih je kupila Kranjska industrijska družba. Po dolgem obdobju neprekinjenega železarstva v Bohinju je bilo slednje leta 1890 popolnoma opuščeno. Obrati so pogoreli do tal, ostala je le ena peč, ki je delovala še eno leto, nato pa so kladiva bohinjskih fužinarjev za vedno utihnila. Proizvodnjo železa so po požaru prenesli na Jesenice. Ohranila pa so se imena, ki nas spominjajo na pretekle čase: potok Plavžarica, krajevno ime na Plavžu, vasi Stara Fužina, Laški Rovt, hišno ime pri Cajnarju, pri Kuharju, Rudno polje, gora Rudnica …