Vljudno vabljeni na odprtje razstave BERKO – slike, risbe in grafike
v četrtek, 9. junija 2016, ob 19. uri v Galeriji Prešernove hiše v Kranju.
Razstavljena dela bodo na ogled v Galeriji Prešernove hiše in v Stebriščni dvorani Mestne hiše do 19. septembra 2016.

Razstava BERKO je nastala v sodelovanju Loškega muzeja Škofja Loka, Medobčinskega muzeja Kamnik in Gorenjskega muzeja.

Utrinki z odprtja:

Strokovni tekst kuratorja razstave ddr. Damirja Globočnika:

Prva slikarska dela, ki jih je Berko ustvaril po zaključku študija na ljubljanski pedagoški akademiji, imajo abstrakten značaj. Podobno velja za umetnikov poseg v mestni ambient, ko je z mavričnimi barvami pobarval asfaltno pot v Miklošičevem parku v Ljubljani. Za temeljito spremembo likovnega izraza je bilo zaslužno dvomesečno študijsko potovanje, na katerem si je Berko lahko ogledal nekaj razstav predstavnikov aktualnega hiperrealizma. Po letu 1973 je sledilo intenzivno ustvarjalno obdobje, v katerem je Berko izdelal vrsto slikarskih kompozicij, na katerih je s pretanjeno tehniko ameriške retuše (z uporabo zračnega čopiča, akrilnih in oljnih barv) predstavljal povečave fotografij in reklamnih podob, ki jih je našel v ilustriranih revijah, lastne fotografije in druge motive. Povzemanje motivov iz množičnih medijev je pričalo tudi o vplivih pop arta, vendar je bila osrednja umetnikova pozornost namenjena slikarskim fotorealističnim postopkom. Zato bi Berka lahko označili za prvega oziroma najbolj doslednega slovenskega fotorealista. Franc Mesarič je namreč v fotorealističnem slogu slikal krajše obdobje, Bogoslav Kalaš pa je ročno slikarsko delo zaupal t. i. slikovnemu stroju. Slikarska tehnika je zahtevala perfekcionizem, ki ga je Berko vzdrževal tudi pri naslednjih motivnih sklopih.

Motivi odsevov na steklenih fasadah veleblagovnic so bili Berkov odgovor na čas potrošništva in blaginje sedemdesetih let preteklega stoletja. Dejstvo, da se tudi v tem motivnem sklopu srečujemo s predelavo fotografije v slikarstvo, je odstopilo svoje mesto izzivu, s katerim nas je soočil umetnik. Hkrati namreč gledamo več podob oziroma prostorskih nivojev: zrcalno površino, odsev mimoidočih in včasih umetnikov avtoportret s fotoaparatom ter tudi prostor za stekleno steno. Motiv ima realističen značaj, vendar je meja med realnostjo in odsevom in med interierjem in eksterierjem zabrisana. Celota dobi nadrealen, včasih celo abstrakten značaj, kar je Berko podkrepil z izbiro barvne lestvice, pri grafikah pa z odtiskovanjem motiva v različnih barvnih variantah.

Risbe z barvnimi svinčniki, ki so sestavljene iz nizov drobnih črt, in grafike z motivi odsevov, pri katerih je Berko preizkušal različna barvna skladja, prav tako odkrivajo intenzivna likovna razmišljanja. Izbrana tehnika serigrafije in motivika cvetličnih šopkov in lončnic sta omogočala intenzivne barvne učinke. Pri grafikah, ki jih je Berko odtisnil na sijajno pločevino, se znova srečamo tudi z »refleksi«. Eksaktna risba, likovna stilizacija in zanimiv koncept so bili vzrok za precejšnjo mednarodno odmevnost oziroma za uvrstitev Berkovih del na papirju na mednarodne razstave. Digitalna fotografija in računalniška fotomontaža sta Berku omogočila snovanje ciklusa računalniških grafik »Nikoli niste daleč od Berkove zvezde«. Berko je lastne grafične in slikarske motive vstavljal na fotografije krajev, v katerih je razstavljal. Na avtomobilski tablici in na drugih mestih srečamo tudi ime avtorja BERKO. Humoren značaj teh del predstavlja redkost v slovenski likovni umetnosti. Podobno je zasnovana skupina fotorealističnih slik, na katerih srečamo Berkove fotorealistična dela in božične zvezde na oglasnih panojih, na primer sliko »Ličilo« (1974), fiktivno razstavljeni v slovenski galeriji A+A v Benetkah, ki jo je Berko preimenoval v A+B (Arte Berko).

Poseben slikarski sklop tvorijo pogledi na parkirišče, cesto, sodobno arhitekturo, pred katerim je Berko naslikal jesensko obarvano listje, ki kot nekakšna »naravna mreža« prekriva urbano motiviko. Na umetnikovo prisotnost znova opozarja njegovo ime. Takšen je manjši ciklus slik »Štemarski vrt«. Ta vrt, ki ga poznamo po sliki Ivana Groharja, se nahaja v bližini Berkovega doma. Berko pa je naslikal sodoben vrt, ki ga predstavlja povezava zlatorumenega listja platane in njegovih odsevov na karoseriji avtomobila ter asfaltiranih površin. Berko je pozoren opazovalec urbanega okolja, ki v slikarske podobe povezuje hkratne poglede na različne motive.

Zanimivo je, da je kljub prevladujočemu ateljejskemu slikanju in delu v grafični delavnici Berko negoval tudi slikanje v naravi. Zdi se, da je avtor na ta način obnavljal vitalnost svojega slikarskega nagovora. Pri tem je verističen ustroj predstavljenega naravnega okolja odstopil svoje mesto sproščenemu preoblikovanju optične pojavnosti pejsaža in ritmičnemu prepletanju barvnih in oblikovnih poudarkov. Likovna ploskev je lahko prekrita s povzemajoči nanosi barvnih pigmentov, ki spominjajo na barve in oblike glicinij in vinik. Podobno so zasnovani motivi vrb žalujk, ki se odsevajo v vodni gladini in kljub temu, da gre za črno-bele variante, učinkujejo slikovito.