Vljudno vabljeni na ogled razstave Ej, ta naša bolnica nad Bohinjem, sredi gozdov, ki smo jo odprli v petek, 7. aprila 2017, ob 18. uri v Muzeju Tomaža Godca v Bohinjski Bistrici.

V prvem obdobju narodnoosvobodilnega boja so pomoč ranjenim partizanom po Gorenjskem nudili domačini na odročnejših kmetijah, včasih tudi priučeni, redkeje izučeni bolničarji in le ob hujših ranah občasno zdravniki. Po potrebi so ranjence skrivoma pripeljali v civilne bolnišnice, sicer pa sta zdravljenje in oskrba večkrat potekali na terenu, na težko dostopnih krajih po gozdovih. Do pomladi leta 1942 je bil tak način oskrbovanja in zdravljenja ranjencev še mogoč, ker ni bilo večjih bojev. Nato pa se je pokazala potreba po bolj organizirani sanitetni službi na nivoju partizanskih bojnih enot in začeli so z ustanavljanjem skritih stalnih partizanskih ambulant.

Osebje je bilo izbrano in priučeno med tistimi ljudmi, ki so vedeli nekaj o ranah in zdravljenju ali so imeli vsaj opravljen tečaj Rdečega križa. Medse so sprejemali tudi ozdravele ali za boj nesposobne borce. Priključili so se jim tudi študenti medicine. Občasno so partizanom nudili pomoč civilni zdravniki.

Ranjeni partizani z območja Bohinja so se sprva zdravili v zasilnih zatočiščih po gozdovih. Po dogodkih decembra 1943, ko so Nemci napadli 3. bataljon Prešernove brigade na Goreljeku, pa je bila hitro sprejeta odločitev, da ranjenci, ki so se rešili, potrebujejo primernejše mesto. Sprva so se selili po pastirskih stajah domačinov na območju med Mrzlim Studencem, Rudnim Poljem, Praprotnico, Podjeljem, Koprivnikom, planino Javornico in Konjsko dolino, maja leta 1944 pa so jim uredili stalno zasilno bolnišnico pod Javorovim vrhom, v gozdu Stara Poljana. Aprila 1944 je ambulanto obiskal sanitetni referent doktor Edvard Pohar in jo vključil v sistem bolnišnic ter jo poimenoval s tajnim imenom »Ambulanta E preko 4G«. V ambulanti je bilo večino časa prisotnih šest ljudi, ki so skrbeli za vse: za preskrbo s hrano, kurjavo, prinašanje in odnašanje ranjencev, iskanje novih lokacij za bolnišnico, pranje, zdravila in drug sanitetni material. Veliko medicinskih instrumentov so tudi sami izdelali.

Po vojni so domačini barako podrli, obnovili so jo leta 1984. Skrb nad obeležjem so prevzeli lovci Lovske družine Stara Fužina, kasneje je skrbništvo nad objektom prevzel lastnik gozda, kjer stoji baraka. Ambulanta E je kot spominski objekt vpisana v Register nepremične kulturne dediščine.

Utrinki z odprtja:

PRIJAZNO VABLJENI