Vljudno vabljeni na ogled dveh gostujočih razstav, ki sta vsebinsko povezani in se dopolnjujeta

Oživljenje ugasle krajine, kiparska prostorska postavitev Milojke Drobne in

Kresničke v rudniku, projekt Naravoslovnotehniške fakultete Univerze v Ljubljani in Zavoda za gradbeništvo,

ki smo jih odprli v četrtek, 14. marca 2019, ob 18. uri v Mestni hiši v Kranju, Glavni trg 4.

Razstavi bosta na ogled do 24. aprila 2019.

Razvoj lučk je bil osnovan na podlagi fotografij iz rudnikov Padež (Laško) in Sitarjevec (Litija), ki razkrivajo jamske posebnosti. Svetila so oblikovali študenti 3. letnika smeri Oblikovanje tekstilij in oblačil pri predmetu Digitalno 3D oblikovanje na NTF UL. Študenti so izhodiščno gradivo razširili na študije različnih tehnik rudarjenja in rudarskih svetilk nekoč in danes. Primerjali so jih z današnjim oblikovanjem svetlobe in sodobnimi načini osvetljevanja prostorov oziroma kako s svetlobo oblikovati določen prostor, mu vdahniti življenje. Hkrati so raziskovali možnosti in omejitve 3D tiska.

Avtorji svetil so: Gašper Gajšek (kvader – kapnik), Eva Lipnik (netopir), Pia Požek (prostorska draperija z okenčki), Ajda Rep (stalaktiti v obliki kronce), Mark Cvelbar (izpeljava iz rudarske lučke), Sara Grižon (polkrogla-krater), Vita Rau (lučka na mizi), Barbara Sušnik in Uroš Topič (gobica), Tina Dovjak in Tina Crnkovič (rudniški hodnik), Neža Cigale (vijačnica), Jana Mohar in Saša Dragaš (fanfare, izpeljane iz prereza rudniških rovov).

3D tisk svetil: mag. Matej Michelizza, Zavod za gradbeništvo Slovenije

Mentorji: prof. Marija Jenko, dr. Tanja Nuša Kočevar, Marjeta Čuk, mag. Matej Michelizza, dr. Mateja Golež

Kot pravi kustosinja  mag. Andreja Rakovec je prostorska postavitev razstave Milojke Drobne Oživljene ugasle krajine zasnovana kot arhaična pokrajina, v kateri domuje arhetipski gib stvaritelja. Motiv vulkanske krajine, ki jo sestavlja množica glinenih kipov, skriva v sebi utišano eruptivno moč, ki pa vendarle tli pod površjem in naposled v vsej svoji moči oživi vertikalno vzpetih, izbruh ponazarjajočih kiparskih elementih. Vulkanska pokrajina se bere kot metafora za ustvarjalno moč umetnika, ki je nenehno prisotna v njem in naposled najde pot v zunanji svet v eruptivnem zanosu. Prostorska postavitev temelji na haptičnosti, ki se na eni strani kaže v snovnosti kiparskega materiala, njegovi organskosti, na drugi pa v dotiku umetnice, ki s pretanjenim občutenjem kiparski snovi nadene obličje forme.

Utrinki z odprtja:

VLJUDNO VABLJENI