Odprtje spominske razstave Jože in Zlata Volarič
Gorenjski muzej Vas vljudno vabi na odprtje spominske razstave Jože in Zlata VOLARIČ – izbor del iz donacije družine Volarič v četrtek, 13. junija 2013, ob 19. uri v Galeriji Prešernove hiše v Kranju, Prešernova 7, Kranj.
Iz spremnega teksta kuratorja razstave muzejskega svetnika ddr. Damirja Globočnika:
Jože in Zlata Volarič sta se uveljavila v sedemdesetih letih preteklega stoletja kot zanimiva predstavnika sodobnega »naivnega« oziroma samorastniškega kiparstva in slikarstva. Svoja likovna dela sta od sredine sedemdesetih let uspešno predstavljala na samostojnih in skupinskih razstavah v Sloveniji, na Hrvaškem, v Srbiji in drugje. Vendar je večina kiparskega opusa Jožeta Volariča in slik in risb Zlate Volarič ostala javnosti neznana.
Očitno je, da sta avtorja našla zadostno mero zadoščenja v predanosti likovnemu delu, v ustvarjalnem užitku in v izrazno-izpovednih možnostih, ki ga omogočajo oblikovanje skulptur, slikanje in risanje. Jože Volarič je zapisal, da je ustvarjalno delo zanj in soprogo bilo želja in veselje, z leti pa je postalo potreba in celo nuja. Poleg umestitve v sklop t. i. naivne oziroma samorastniške umetnosti oba avtorja povezuje več skupnih potez. Ena med njimi je bila veselje do življenja, ki je bila v različnih pojavnih oblikah osrednja »rdeča nit« njunega likovnega izraza. Zlata Volarič je poudarila: »Resnično želim, da ljudje pozabijo na mračne trenutke ko gledajo moje slike. Odvržejo naj vse črno, sije naj sonce, blešči naj se cvetje, opazijo naj nasmeh in utripanje iskrice v očesu. Tople barve so za mene Sonce, Cvetje, Ljubezen, temne pa govorijo o nevednosti in nesporazumih.« (Večerni list, Zagreb, 3. 9. 1989) Pri snovanju motivov sta se pogosto vračala v otroška leta in z oživljanjem spominov na nekdanji vsakodnevni utrip na podeželju krepila pestrost motivnega sveta.
Suvereno obvladovanje oblikovanja figuralnih motivov iz varjenega železa oziroma jekla je Jožeta Volariča že na prvih javnih predstavitvah postavilo na vidno mesto med samorastniškimi kiparji, ki so za gradivo najpogosteje izbirali les. Njegovi orodji sta bili železo oziroma jeklo in varilni aparat, tehnika kiparjenja pa električno obločno varjenje jekla. Premagovanje trde kovine in njeno umerjanje v figuralne in druge motive je bilo tako prepričljivo, da so pisci o Volaričevem kiparstvu pogosto poudarjali, da je kiparju uspelo hladni kovini vdahniti življenje.
Slikarstvo Zlate Volarič vsebuje izrazito osebno-izpovedno komponento. Večina motivov ima avtobiografski značaj. Otroci pri igri, kmečki ljudje pri delu, dogodki, katerim je bila nekoč priča likovnica, so na slikah Zlate Volarič prikazani na samosvoj način. Poudarjena sta iskreno, odkritosrčno, otroško-naivno videnje in interpretacija sveta, njegovih pojavov in narave, ki sta med osrednjimi značilnostmi samorastniških slikarjev, t. i. naivcev. Pri Zlati Volarič tovrsten pristop lahko povežemo tudi z njenim pedagoškim delom z otroci in mladostniki.
