Pletene posode
Pletene posode iz leske
Posode lahko spletemo iz različnih gradiv. Na Gorenjskem so največ uporabljali leskove veje, za nežnejše izdelke razcepljene v več viter. Znanje pletenja se je prenašalo iz roda v rod in je pletarjem prinašalo dodatni zaslužek zlasti v zimskem času. Živeli so povsod, na nekaterih bolj gorskih krajih, kjer so naravne okoliščine bile naklonjene gojenju leske, pa jih je bilo še več, na primer na Beli pri Preddvoru in v Besnici in okoliških vaseh. Izdelovali so različne izdelke, ki so jih ljudje potrebovali v lokalnem okolju. Za prenašanje vsega mogoče, v Besnici so na primer vanje nabirali tudi gobe, so izdelovali različne nahrbtne koše. Spleteni so bili večinoma iz viter, da so bili lahki. Dve značilni posodi sta bili izdelani prav tako iz viter: »camboh« z dvema ročajem v zgornjem robu in »cajna« z enim ločno oblikovanim ročajem. Košare za pobiranje krompirja in sadja so imele leseno dno in so bile ožje in podolgovate, da jih je bilo polne lažje nositi. Posebne priročne košarice so pletarji oblikovali za nabiranje sadja. Z vrvico ali pasom so si jih obirači pritrdili za pas, da sta bili roki prosti za obiranje, in nabirali z obema rokama.
Pletene posode iz slame
Priročen material je bila tudi slama, ki so jo zbirali v snopiče in jih povezovali s tankimi smrekovimi vitrami. Največ so jih uporabljali pri peki kruha. Okrogle posode so dale obliko hlebcem. Peki pa so pripravljali tudi štruce, ki so vzhajale v štručnicah. Največja košara iz slame pa je bila namenjena za setev žita na njivi, povprek je imela lesen ročaj. Zlasti iz vzhodne Slovenije so prihajale tudi različne okrogle posode iz slame s pokrovom za hranjenje tudi česa drugega, ne le živil. Iz tako pletene slame so bili tudi prvi panji za čebele.
Pletene posode iz vrbe
Poklicni pletarji, ki so izdelovali vrhunsko oblikovane izdelke za notranjo opremo meščanskih domov, so pletli iz tankih vrbovih šib. Vrbo so gojili v nasadih, da so imeli na zalogi dovolj gradiva. Nekaj izdelkov, spletenih iz vrbovih šib, se je udomačilo tudi na podeželju in pri revnejših meščanih. Nižje košare s stabilnim dnom, imenovane jerbasi, so zelo ustrezale za nošnjo bremen na glavi, kar je bilo za ženske običajen način prenašanja živil s polja domov ali na tržnico. Najlepše izdelani so bili jerbasi iz rok pletarjev, ki so se šolali v Pletarski šoli v Radovljici (1908–1935), namenjeni izključno za nošnjo velikonočnih jedi v cerkev k blagoslovu.