Tradicionalno sodelovanje z Numizmatičnim društvom Slovenije bo tudi letos obrodilo sadove. Tokrat bomo odprli razstavo posvečeno koncu druge svetovne vojne, razstavo Druga svetovna vojna skozi numizmatiko.

Razstavo smo odprli v  četrtek, 12. marca 2015, ob 18. uri v Galeriji Mestne hiše, Glavni trg 4.

Iz vsebine zloežnke, avtorja Vita Čopa:

Tik pred izbruhom druge svetovne vojne je bilo slovensko ozemlje razdeljeno. Večji del je bil kot Dravska banovina vključen v Kraljevino Jugoslavijo, Primorsko in del Notranjske pa je imela že od novembra 1918 v posesti Italija. Druga svetovna vojna se je za nas začela 6. aprila 1941. Nemci so v naslednjih petih dneh zasedli Štajersko, Prekmurje, Gorenjsko, Zasavje in severno Dolenjsko. Italijani so do 11. aprila pošiljali le izvidnice in šele, ko so se prepričali, da starojugoslovanska vojska ne nudi več odpora, vkorakali v Ljubljano, Dolenjsko in Belo krajino. 16. aprila so Nemci Prekmurje, razen treh vasi na zahodu Goričkega, prepustili Madžarom. 10. aprila pa je bila ustanovljena Neodvisna država Hrvaška, ki je v sporazumu z Nemci zasedla tudi pet slovenskih vasi pod Gorjanci.

Tik pred začetkom vojne so bili v Jugoslaviji v obtoku kovanci po 25 in 50 par ter 1, 2, 10, 20 in 50 dinarjev z letnico 1938. Od stare serije, ki je bila v glavnem zamenjana leta 1940, so ostali v veljavi le še 25-parski kovanci z letnico 1920, ki bi morali biti zamenjani do 20. maja 1941. Poleg dotedanjih bankovcev po 100, 500 in 1000 dinarjev je Narodna banka takoj po izbruhu vojne 8. aprila spustila v obtok bankovce za izredne razmere po 10, 20 in 50 dinarjev. Ti so bili na slovenskem ozemlju veljavni le na italijanskem okupacijskem področju, na nemškem pa ne.

Prvi so dinarje zamenjali v svojo valuto penge Madžari že v drugi polovici maja. Na nemškem okupacijskem območju so bile od 9. aprila poleg dinarjev v veljavi kreditne marke (Reichskreditkassenscheine), ki so bile veljavne samo v okupiranih deželah, ne pa tudi v sami Nemčiji. V prvi polovici junija so Nemci kreditne marke in dinarje zamenjali z državnimi markami. Zadnji so menjavo med 19. in 26. junijem izvedli Italijani. Do takrat so na njihovem okupacijskem območju poleg dinarjev in lir veljali tudi albanski franki.

Nemci so že februarja 1942 vzeli iz obtoka bakren drobiž po 1 in 2 pfeniga, med katerim so bili tudi avstrijski kovanci po 1 in 2 groša, ter ga nadomestili s cinkovim. Poleg njih so v obtoku ostali bronasti kovanci po 5 in 10 pfenigov, aluminijasti po pol marke in srebrniki po 2 in 5 mark. Že sicer redkejše bankovce rentnih mark višjih vrednosti (od 10 do 1000) so umaknili iz obtoka septembra 1942, ostali so nižji apoeni po 1, 2 in 5 mark. Državne marke so bile v obtoku v bankovcih po 5, 10, 20, 50, 100 in 1000 mark. V začetku leta 1945 so bankovci po 10, 50 in 100 mark izšli v poenostavljenem fotolitskem tisku s fiksno serijsko številko, vendar še vedno na varnostnem papirju. Zaradi težav z zagotavljanjem gotovine pa je tik pred koncem vojne v drugi polovici aprila 1945 dežela Koroška izdala zasilne bankovce po 50 mark, ki so bili veljavni na Koroškem in Gorenjskem.

Madžari so predvojne nikljaste kovance po 10, 20 in 50 filerjev ter srebrnike po 1 in 2 penga umaknili iz obtoka spomladi 1942. Do konca vojne je ostal v obtoku bakren drobiž po 1 in 2 filerja, železen po 2, 10, 20, cinkov po 2 filerja, aluminijast po 1, 2 in 5 pengov ter srebrniki po 5 pengov. Edini madžarski kovanec, ki pri nas ni veljal, je bil 2 filerja z letnico 1940 brez zobcev ob robu, ker so ga zaradi podobnosti z 10 filerji že pred okupacijo umaknili iz obtoka. Bankovce po 1 in 2 penga so prav tako umaknili spomladi 1942, 5 pengov so aprila 1945 ponovno vrnili v obtok, višji apoeni po 10, 20, 50, 100 in 1000 pengov pa so ostali v obtoku do konca vojne.

V Italiji je bil ob izbruhu vojne v obtoku bakren in bronast drobiž po 5 in 10 centezimov, nikljast po 20 centezimov ter drobiž iz nerjavečega jekla po 20 in 50 centezimov ter 1 in 2 liri. Srebrnike po 5 lir so umaknili iz obtoka že oktobra 1941, po 10 in 20 lir pa so vsaj teoretično ostali v veljavi še do konca vojne. Poleg teh so bili v veljavi tudi kovanci Vatikana in San Marina. Državni papirnat drobiž je že pred vojno izšel v enotah po 1, 2, 5 in 10 lir, Bankovci Banke Italije pa so izhajali v enotah po 50, 100, 500 in 1000 lir. Po italijanskem porazu v vzhodni Afriki, ki so jo 27. novembra 1941 zasedli Angleži, so Italijani lirske bankovce, sicer namenjene uporabi izključno v tej afriški koloniji, razglasili za veljavne tudi na italijanskem ozemlju in 25. novembra 1942 odpravili veljavnost na njih natisnjene omejitve, da niso veljavni zunaj Italijanske vzhodne Afrike.

V vaseh pod Gorjanci, ki jih je okupirala NDH, so najdlje ostali v obtoku dinarski bankovci in kovanci, ki so jih postopoma nadomeščali s kunami. Edino tukaj je veljal bankovec za 100 dinarjev iz serije bankovcev za posebne potrebe, ki sicer v Sloveniji ni bil dan v obtok.

Po italijanski kapitulaciji so Nemci ustanovili operacijsko cono Jadransko primorje in 10. septembra 1943 na tem ozemlju dali v obok kreditne marke, ki so jih 10. novembra vzeli iz obtoka in do konca vojne obdržali italijansko liro. Ker Banka Italije tega ozemlja ni mogla oskrbovati z gotovino, je začelo primanjkovati drobiža, pa tudi bankovcev. Trgovci so si pomagali z izdajo lastnega zasilnega drobiža, poslovne banke so izdajale cirkularne čeke v vrednostih od 10 do 200.000 lir, ki so v obtoku veljali kot bankovci, posamezne občine pa so izdajale svoj papirnat drobiž, med njimi tudi Trst in Koper. Pod nemško kontrolo je tudi Hranilnica Ljubljanske pokrajine izdala bankovce, ki so nadomeščali lirsko gotovino in papirnat drobiž.

Da bi zagotovil dovolj gotovine za potrebe Osvobodilne fronte, je Slovenski narodno osvobodilni odbor 16. septembra 1941 razpisal 5% posojilo svobode. Sprva so ga vpisovali s števno liro. Podpisnik je kot potrdilo obdržal lirski bankovec v vrednosti stotine posojila, prejemnik posojila pa je evidentiral številko bankovca. Aprila 1942 pa so v ta namen izdali obveznice po 1000, 5000 in 10.000 lir, ki jih je izrisal arhitekt Edo Ravnikar, namenjene pa so bile predvsem gospodarskim krogom. Kmalu se je pokazala potreba po obveznicah manjših vrednosti. V drugi polovici leta 1942 sta izšli obveznici po 50 in 100 lir. Z razpisom 3% posojila so dotedanje 5% obveznice izgubile z razpisom priznane ugodnosti in ostale v obtoku kot lirski boni. 12. marca 1944 je bil ustanovljen Denarni zavod Slovenije, ki je kot prva in edina emisijska banka v takrat okupirani Evropi dobil nalogo izdati plačilne bone. V tiskarni Triglav pod Goteniškim Snežnikom so bili do jeseni 1944 natisnjeni boni po 1, 5 in 10 lir. Ker je bil oktobra osvobojen Beograd, je predsedstvo SNOS tam naročilo tisk naslednje serije bonov po 1, 5, 10 in 100 lir, ki so bili izdelani spomladi 1945. Po osvoboditvi je bila veljavnost lirskih bonov razširjena na območje nemške marke vse do zamenjave okupacijskih valut v dinarje DFJ.

Po osvoboditvi so bili bankovci vseh okupacijskih valut na slovenskem ozemlju zamenjani v dinarje DFJ med 30. junijem in 9. julijem 1945. Kovance so menjali kasneje in sicer madžarske v Prekmurju od 13. do 23. avgusta, vse ostale pa od 22. oktobra do 3. novembra 1945. Na vseh novih bankovcih DFJ je bil upodobljen partizan s puško na rami, kovanci pa so bili povojnemu pomanjkanju primerno kovani iz cinka.

Z izkrcanjem na Siciliji so anglo-ameriški zavezniki v Italiji uvedli kot zakonito plačilno sredstvo dolarske bankovce z rumenim pečatom, sicer namenjene uporabi v severni Afriki in funte v izdaji britanske vojaške oblasti. S prodiranjem proti severu je bila uporaba teh bankovcev vse manj intenzivna, vendar so do 31. julija 1945 veljali tudi na območju cone A, torej na delu Primorske. Prav tako so Američani v Italiji uvedli zavezniške lire, ki so bile v obtoku izenačene z italijanskimi.

Na ozemlju, ki ga je ob koncu vojne zasedla jugoslovanska vojska, to je v coni B Julijske krajine, ki je obsegala območje med nekdanjo Rapalsko mejo na vzhodu in Morganovo linijo na zahodu, je Gospodarska banka za Istro, Reko in Slovensko primorje 18. oktobra 1945 izdala svoje bankovce v lirah, ker na takrat formalno okupiranem ozemlju še niso mogli veljati jugoslovanski zakoni, torej tudi ni bila mogoča uvedba dinarja.

Po podpisu pariške mirovne pogodbe so bile lire med 17. in 20. septembrom 1947 zamenjane v dinarje tudi na Primorskem, le v coni B Svobodnega tržaškega ozemlja so ostale v veljavi še do 5. julija 1949. Najdlje so lire na slovenskem ozemlju ostale v obtoku v vaseh sredi Miljskega polotoka, ki so prej spadale v cono A, ob ukinitvi Svobodnega tržaškega ozemlja in priključitvi cone B k Jugoslaviji 26. oktobra 1954 pa so pripadle slednji.

VESELI BOMO VAŠEGA OBISKA