Ko je obleka naredila človeka

Razstava sto in več let starih oblačil iz Gorenjskega muzeja

Razstava bo na ogled do 22. februarja 2015.

Avtorica razstave je mag. Tatjana Dolžan Eržen. 

Viri za spoznavanje oblačenja v 19. stoletju so različne upodobitve, na primer Goldensteinove za prebivalce vasi, ali portreti meščanov. Fotografije zlasti mestnih ljudi so na voljo od srede 19. stoletja, bolj množično pa od zadnjega desetletja 19. stoletja. Nekaj je tudi zapisanih opisov v različnih časopisih tistega časa.

Najboljši vir za spoznavanje nekdanjih oblačil so muzejske in zasebne zbirke. Najstarejša oblačila, ki jih hranimo v Gorenjskem muzeju, so pasovi sklepanci, avbe in z zlatom tkan životek iz konca 19. in prve polovice 20. stoletja. Posebna je tudi zbirka kožuhov, rokavcev, špencerjev, kočemajk, peč, rut, avb, pasov, predpasnikov in spodnjih kril.

V vsakdanjem oblačenju so do srede 19. stoletja veliko uporabljali domače blago in usnje. Lan, raševino in sukno so tkali po vaseh iz domačih surovin, v mestih največ v Škofji Loki. V okolici Radovljice so delovale suknarne, po usnju so bili znani v Tržiču pa tudi mnogi lokalni usnjarji. Sredi 19. stoletja so že uvažali t. i. »turško«, to je bombažno prejo za tkanje, takrat je nastala prva predilnica v Tržiču. Najbližja proizvodnja svile je bila v Gorici. Z železnico se je po letu 1850 zelo povečala ponudba uvoženega industrijskega tekstila, v manufakturnih trgovinah v Kranju, Radovljici in drugih mestih so prodajali uvožena volnena in bombažna blaga in tanko platno. Proti koncu 19. stoletja se je pojavila umetna svila iz celuloze.

Oblačenje je v 19. stoletju doživelo velik preobrat. Ljudje so se prej oblačili po policijskih predpisih, kaj sme kdo nositi glede na družbeni položaj. Za časa življenja pesnika Franceta Prešerna so po vaseh nosili oblačila iz domačih tkanin za delovnik in tudi praznik, skrojene po prepoznavnih krojih posameznih regij in celo vasi. Gospodje in gospe v mestih so se na prvi pogled razlikovali od vaščanov. Od srede stoletja so kmečki ljudje svoje oblačenje vedno hitreje prilagajali oblačenju v mestih, ker so se vsi ljudje smeli obleči, kot so se želeli, če so le imeli denar za nakup želenega in če se je tako spodobilo. Zato so okrog leta 1900 v mestih in na vasi nosili podobna, v glavnem iz industrijskega blaga sešita praznična oblačila. Razločevala so se v materialu in spretnosti šivanja. Po obleki ni bilo več mogoče prepoznati deželnega porekla. Za delovna oblačila so še rabili domače platno in sukno.

Žensko spodnje perilo so bila ob rokavcih spodnja krila, ob nedeljah so oblekle tudi po tri ali celo več. Moški so se v 19. stoletju počasi navajali na spodnje hlače. Ženske spodnjice so obsodili kot sramotne, zato so jih prale in sušile na skrivaj.

Podobo meščank so v drugi polovici 19. stoletja zaznamovali stezniki, ki pa jih kmečke ženske niso nosile. Proti koncu stoletja so zavladale oprijeto krojene jope kočemajke, ki so jim v šivih dodali kosti ali jeklene žice. Veliko število ohranjenih kočemajk v naši zbirki kaže pestrost v blagu in iznajdljivost v okraševanju. H kočemajkam so ženske nosile krila z životki ali sodobnejša, na pas krojena krila.

Po prvi svetovni vojni je v oblačenju žensk izjemno hitro prišlo do radikalnih sprememb.

Tudi otroška oblačila so odražala družbeni položaj otrok. Dojenčke so povijali v povoje, malčki so skakali naokoli v srajčkah, podedovanih od starejših sorojencev. Deklice in fantki so bili videti kot pomanjšani odrasli, tako da so fantje težko čakali dan, ko so smeli obleči dolge hlače, dekleta pa tedaj modna oblačila. Po navadi so otroška oblačila sešili iz ponošenih oblek odraslih. Ime bosopetec za otroka nam pove, da otroci niso imeli veliko obutve, čevljev nekateri sploh ne. Več otroških oblačil se je ohranilo v meščanskih družinah, v kmečkih so večino ponosili.

Na Gorenjskem se je veliko starih oblačil ohranilo zaradi narodne noše, ki se je od srede 19. stoletja dalje oblikovala iz izvirnih prazničnih oblačil Gorenjcev in zlasti Gorenjk.

Prvi pridobljeni kosi oblačil v začetkih Gorenjskega muzeja leta 1956 so bile sestavine narodne noše Ivanke Lukman iz Kranja: špencer, krilo z životkom, sklepanj, avba, dežnik in vse perilo, edino čevljev ni bilo. Ob preučevanju smo ugotovili, da sta to krilo in špencer iz viskozne svile, torej svile iz celuloze, ki so jo začeli izdelovati proti koncu 19. stoletja. Iz Kranja bomo predstavili tudi zbirko oblačil iz družine Mayer iz srede 19. stoletja, ki nam jih je ohranila žena kranjskega zobozdravnika Gabrijela Holchaker, rojena Mayer. Dragoceno svileno krilo s špencerjem je že razstavljeno v gradu Khislstein na razstavi Prelepa Gorenjska. Drugo je iz klota, takrat moderne bombažne tkanine svilenega videza, ki so jo za takšno obleko potrebovali več kot 4 metre.

Povedali bomo zgodbe, kako sta si svojo narodno nošo sestavila Tilka Korošec pred drugo svetovno vojno  in Alojz Žmitek v sedemdesetih letih 20. stoletja za turistične prireditve. Oblačil iz Bohinja je sicer na razstavi tako kot v zbirki veliko. Bohinjke so še pred prvo svetovno vojno ob delavnikih nosile krilo z životkom, revnejše pa tudi za k maši. Moški so vztrajali v irhastih podkolenskih hlačah, revnejši v dolgih hlačah, pozimi izdelanih iz raševine, poleti iz lanu. Nosili so žametne telovnike z gumbi, prišitimi na pasjo procesijo. Kožuhe so opustili pred letom 1900. Cokle so bile delovna obutev za domače okolje, praznična pa usnjeni čevlji ali škornji. V naši zbirki se je ohranilo veliko oblačil iz Bohinja, še zlasti v Oplenovi hiši pod Studorom.

Predstavili bomo tudi vaški pripadnostni kostum iz Rateč. Rateška ženska »noša« se imenuje ras, po starem domačem blagu raševini, stkani iz lanu in volne. Kasneje so jih šivali tudi iz industrijskega blaga, celo iz vzorčastega bombaža, ki so jim rekli kiklce. Danes se vanje oblečejo za telovsko procesijo in veliki šmarn, večinoma pa jih kot družinsko dragocenost hranijo v poslikanih skrinjah.

Dotaknili se bomo tudi sodobnega poustvarjanja oblačil. Popularno uprizarjanje dediščine z nastopi folklornih skupin ali drugimi dogodki zahteva primerne kostume. Šivanje oblačil, ki se v videzu približujejo tistim iz 19. stoletja in še starejšim, je postalo izziv. Folklorniki nanj odgovarjajo s pripravo seminarjev JSKD, na katerih sodeluje tudi Gorenjski muzej. Dileme o rabi primernih materialov in tehnik šivanja rešujejo z raziskovanjem starih oblačil. Nekatere raziskovalce in poustvarjalce smo zbrali v študijskem krožku, da so nam s svojim znanjem in izkušnjami pomagali pri pripravi razstave.

VLJUDNO VABLJENI!