Razstava Veliki O, avtorice Martine Marenčič bo na ogled v kleti Mestne hiše od četrtka, 18. novembra pa do 18. februarja 2022. 

Strokovni tekst kustosa razstave, ddr. Damirja Globočnika:

Upodabljanje golih teles je eden najstarejših in najbolj razširjenih motivov v zgodovini likovne umetnosti. Od antike dalje so gole in polgole figure imele vlogo personifikacij v različnih mitoloških oziroma alegoričnih prizorih. Golota je bila na nek način zakamuflirana v motiviko, s pomočjo katere so se vzpostavljali temelji družbene skupnosti. Golo telo na likovnih upodobitvah je v srednjem veku svarilo pred enim od sedmih grehov, Luxurio ali pohoto. Takšno vlogo sta imela na primer kipa Adama in Eve, ki ju je leta 1484 izdelal Janez Lipec in sta bila postavljena na pročelje mestne hiše v Ljubljani. Akt kot samozadostni motiv, torej golo človeško telo, na katerega se ne navezujejo mitološki ali moralizirajoči poudarki, je odkrila moderna likovna umetnost. Tudi pri nas so se z njim konec 19. stoletja začeli ukvarjati akademsko izobraženi umetniki, med katerimi so bili seveda kiparji. Med kiparskimi interpretacijami akta so prevladovale upodobitve golega ženskega telesa, oblikovanega na podlagi klasicističnih in secesijskih vzorov. Prisotni so bili erotični poudarki, poskrbljeno pa je bilo tudi za spodobnost, zato ti niso prevladovali. Prva moderna kiparska upodobitev akta (pravzaprav gre za polakt, saj telo delno prekriva tančica) v javnem prostoru je bila muza, ki jo je za Prešernov spomenik v Ljubljani izdelal Ivan Zajec. Muza je po odkritju spomenika septembra 1905 zbudila zgražanje, ki je segalo od Cerkvenega vrha do večjega dela katoliškega občestva. Zato je razumljivo, da so eksplicitnejše podobe golega telesa in njegovih spolnih dejavnosti, ki so nedvomno nastajale v mnogo večjem obsegu, kot to vemo danes, ostale skrite v umetniških ateljejih umetnikov ali pa v privatnih zbirkah.

V slovenskem kiparstvu so se v 20. stoletju uveljavili različni pristopi do upodabljanja golega človeškega telesa. Prevladuje intimistični tip akta, pri katerem lepo telo lahko postane nosilec različnih duhovnih in razpoloženjskih stanj. V sedemdesetih letih srečamo primere naturalističnega akta. Ljubezenski par naj bi v kiparstvu prvi upodobil France Kralj, a do nedvomno erotičnih prizorov združitve dveh teles, kakršne srečamo lahko v risbi, denimo v stripu kot obliki subkulture, ki se lahko opira tudi na pornografijo, je bila še dolga pot.

Daljši uvod v srečanje s skulpturo Martine Marenčič Veliki O se zdi potreben, saj se kiparka loteva tabuizirane teme ženskega spolnega vrhunca. Veliko žensko telo je predstavljeno v nedvoumni erotični drži in s poudarki, ki nakazujejo, da je osrednji motiv skulpture potešitev seksualne vznemirjenosti. Skulptura predstavlja posamično žensko telo, vendar govori o splošnih zadevah, med katere lahko uvrstimo tudi doživljanje erotike, ki zanima vse, tudi za tozadevne zadeve na prvi pogled zavrte ljudi.

Mimogrede, ležeče telo s praznimi očmi in ohlapnimi udi nas lahko opozarja tudi na minljivost. Aristotel je zaradi podobnih simptomov orgazem imenoval mala smrt. Sigmund Freud je razmišljal o dveh nasprotujočih kategorijah v osebnosti strukturi posameznika. Življenjski instinkt (Eros) združuje spolne nagone in nagone za samoohranitev. Erosu nasproten je nagon po smrti in uničevanja (Thanatos). Energija, ki žene posameznika k zadovoljitvi teh nagonov, je libido. Gledano iz tovrstnih vsebinskih izhodišč bi skulptura Veliki O torej težko nudila takšno estetsko ugodje kot primeri lepega akt, ki prevladujejo v slovenskem kiparstvu.

Skulptura prikazuje tisto, kar bi moralo ostati skrito. Toda Martina Marenčič namenoma noče biti provokativna. Da gre pri skulpturi Veliki O za izrazito osebno, intimno likovno izjavo, pričata knjižici z erotičnimi risbami oziroma skicami majhnih formatov, ki prikazujejo isto telo, in dejstvo, da je skulptura nastala za samostojno razstavo v kletnem razstavišču, najbolj skritem med vsemi razstavnimi prostori v Mestni hiši v Kranju, v katerem je mogoča zgolj komorna osvetlitev. Termin za samostojno razstavo je bil dogovorjen leta 2020, ko je Martina Marenčič prejela odkupno nagrado Gorenjskega muzeja, letos pa se je odločila, da bo na njej predstavila samo skulpturo Veliki O. Žensko telo je kiparka izdelala v glini in ga nato prenesla v lahkotnejše gradivo (koprena, papirmaše).

Veliki O povezuje torej nekaj na prvi pogled različnih pristopov, ki segajo od umetničine zazrtosti vase do hotenja po razkrivanju erotike brez spogledovanja z všečnostjo ali morebitnimi pričakovanji tistega dela javnosti, ki svoja hrepenenja po lepem telesu uresničujejo tudi z obiski razstav in likovnih zbirk.