V Galeriji in Stebriščni dvorani Mestne hiše v Kranju je od 22. aprila 2021 dalje na ogled retrospektivna razstava Sonja Tavčar Skaberne.

Razstava bo na ogled do začetka junija 2021.

Sonja Tavčar Skaberne je za osrednjo temo kiparskega oblikovanja izbrala intimno malo plastiko z motiviko ženskega akta. Prve skupine otroških, dekliških in ženskih figur, ki jih je kiparka načrtno  predstavljala v različnih kompozicijskih rešitvah, so se navezovale na tradicijo realističnega kiparstva. Naslon na realizem je pogojevala izbrana motivika, povezan pa je bil tudi s študijskim programom na ljubljanski likovni akademiji. Kiparkini prvi vzorniki so bili akademijski učitelji Frančišek Smerdu, Karel Putrih in zlasti Zdenko Kalin. Sonja Tavčar Skaberne je akterke pri ciklusu Miniature postavljala na oder svojega likovnega sveta v različnih variacijah. Stoječe, ležeče, klečeče in sedeče ženske akte – vitke dekliške like, ki imajo praviloma portretni značaj, je včasih povezala v kompozicije iz dveh ali treh figur. Tovrstna motivika ima tudi v slovenskem prostoru sorazmerno bogato tradicijo, vendar je bila likovna kritika pozorna na osebno noto, ki je prisotna v skulpturah Sonje Tavčar Skaberne. Motivika ženskega akta ima praviloma intimističen značaj, ki je prisoten tudi pri skulpturah večjih dimenzij, zato je bil tovrsten tudi prevladujoči vsebinski podton skulptur. Kiparka je posamezne akte zasnovala kot alegorije čutnosti. Ubrane, mehko zaobljene linije in oblike ženskega telesa so se povezovale v harmonične likovne organizme. Patiniranje žgane gline, kar je bilo področje njene diplomske naloge na ljubljanski likovni akademiji, je prispevalo koloristične finese. Preoblikovanja telesne pojavnosti niso bila tako korenita, da bi se zaradi njih kiparka odpovedala realističnemu konceptu.

Kiparka Sonja Tavčar Skaberne je torej veljala za mirno, zadržano umetniško osebnost. Občasno se je ukvarjala tudi z realistično portretno plastiko. Povsem drugačne opredelitve pa velja uporabiti za plastike iz njenih ciklusov Ljubezen (od 1982), Eros in Psiha (1983 do 1993), Nirvana (1985 do 1999), Ikona, Embrio in Čas (vsi trije od začetka devetdesetih let preteklega stoletja dalje). Kiparka se je očitno odločila s pomočjo kiparskega oblikovanja ženske figure, ki je dobila simbolni pomen, razmišljati o temeljnih vprašanjih človeške eksistence. Pri tem je posegla v celoten razpon od veselja do žalosti, od ljubezni do razočaranj in drugih emocionalnih stanj, ki pogosto nastopajo v obeh skrajnostih. Zato je kiparka za enega ustvarjalnih principov izbrala svojevrstno dvojnost, ki je bila včasih komajda slutena, lahko pa je postala osrednja téma posamezne skulpture (npr. Deklica in Zlatoust, 1984) ali reliefov, pri katerih je žensko figuro dopolnila z moškim likom. Ženska telesa, predstavljeno v zahtevnih, malone akrobatskih držah, so bila povezana z umetničim ukvarjanjem z jogo.

VLJUDNO VABLJENI