Poslikano kmečko pohištvo
Gorenjska je območje ob zgornjem toku reke Save od predmestij Ljubljane do tromeje z Avstrijo in Italijo, zamejen z Julijskimi Alpami in Karavankami. Ta alpski svet je raznolik in prehoden v sosednje dežele. Umetnost slikanja na kmečko pohištvo ima tu korenine v začetku 17. stoletja, najstarejša ohranjena renesančna skrinja iz Češnjice pri Kropi ima letnico 1624. Proti koncu 19. stoletja poslikano pohištvo ni bilo več priljubljeno, le v Kranjski Gori je Martin Hrovat do okrog 1930 še izdeloval skrinje za neveste iz Rateč. Do danes se je ohranilo največ skrinj, druge poslikane notranje opreme pa malo. V Gorenjskem muzeju hranimo 120 skrinj, 40 zibelk, 11 različnih omar, 9 posteljnih ogrodij in končnic, ohišja ur, vrata iz hiše v kamro itd., skupaj 195 kosov poslikanega pohištva, ki jih je zbrala in pojav tudi raziskala dolgoletna kustosinja etnologinja Anka Novak. Veliko skrinj je evidentirala tudi v zasebni lasti, zato je mogoče ugotoviti tako kronološki razvoj kot številne lokalne različice, zlasti za prvi dve tretjini 19. stoletja, ko je ta zvrst ljudske umetnosti doživljala razcvet.
Skrinje na Gorenjskem imajo prednjo stranico členjeno v polja, zamejena z ozkimi letvicami ali oblikovana z dodajanjem deščic v obliki maske po vsej površini stranice. Našteli smo preko trideset lokalno prepoznavnih členitev; najpogostejše predstavljamo s skicami. Do začetka 18. stoletja, v Bohinju pa do konca, so bile skrinje arkadne, renesančno grajene z nosilnimi bočnimi stranicami, na katere so pritrjene deske obeh stranic in dno. Od druge polovice 18. stoletja dalje so bile vse štiri stranice enakovredno zvezane z lesno zvezo, skrinja je stala na dodanih nogicah. Pokrove so pritrdili z ročno kovanimi tečaji, skrinje so zaklepali z malimi ključavnicami v obliki mačje glave. Poslikovali so prednje stranice, zelo pogosto tudi bočne, nekateri tudi pokrov.
Na Kranjskem in Sorškem polju v okolici Kranja so po letu 1830 nastale prepoznavno poslikane skrinje naslednikov delavnice pokojnega Leopolda Layerja (1752-1828) iz Kranja, za katere je značilna členitev prednje stranice na pet naslikanih polj. Vsaj v enem, če ne v vseh treh srednjih poljih je naslikana svetniška figura ali prizor, v stranskih značilni baročni šopki cvetja, pod pokrovom zavesice s cofi, pri dnu girlande cvetja, na bočnih stranicah Jezusov ali Marijin simbol v belem polju z vencem rož. Edino znano ime med izdelovalci je Matevž Stare (1797–1854) iz Zaloga pri Cerkljah, ki se je podpisal na pokrov dveh skrinj leta 1833 in 1836. Zaradi velikega števila ene od različic ohranjenih skrinj Layerjevega nasledstva od srede 19. stoletja dalje imenujemo njihovega izdelovalca slikarja »svetnikov in šablonskih šopkov«. Opažamo izdelke vsaj še enega slikarja samouka.
Zibelke iz okolice Kranja so povsem enake zibelkam v Bohinju. Ustno izročilo pozna nekaj imen ljudskih slikarjev v okolici Škofje Loke, ki so morda izdelovali tudi zibelke, okrašene s cvetnimi venci ter Jezusovim in Marijinim simbolom na končnicah. Bohinjske skrinje pa so povsem drugačne; šele v 19. stoletju se je uveljavila oblika zabojnih skrinj, ki pa niso imele členjene prednje stranice, ampak so bile z velikimi ornamenti poslikane po vsej površini. Skrinje v okolici Radovljice so konec 18. in v 19. stoletju od vseh Gorenjskih najbolj podobne meščanskih baročnim skrinjam. Poslikane so s cvetjem in simboli Jezusa in Marije, a tako različno, da ni mogoče prepoznati enega izdelovalca.
V vaseh od Jesenic do Rateč so bile sredi 19. stoletja notranjščine hiš intenzivno okrašene s poslikavami. Več različic skrinj, zibelke, omare, postelje, ohišja ur in drugi kosi notranje opreme so nastali v delavnici rateško-kranjskogorskega kota. Od več generacij ljudskih slikarjev poznamo imena Janeza Kajžarja (1823–1884) in njegovih naslednikov Hrovatov, očeta Janeza (1835–1915) in sina Martina (1865–1944). Starejšo členitev z manjšimi petimi kasetami pri dnu skrinj iz te delavnice lahko sledimo od leta 1696 do 1861. Do konca 18. stoletja so bili na njih brez barvne podlage s črno, včasih tudi rdečo barvo narisani stilizirani rastlinski ornamenti. Potem so začeli slikati v srednjem polju različne svetniške figure, v stranskih pa bogate baročne šopke nageljnov, vrtnic in drugih rož. V začetku 19. stoletja so celotno površino skrinj pobarvali temneje, notranjost polj pa svetleje. Rjave skrinje so okrasili z imitacijo letnic lesa, t.i. flodranjem. Ena od različic skrinj pa tudi zibelk je zelo baročno nasičeno okrašena s cvetovi, črtami in vijugami. Zibelke so poslikane s podobo Božjepotne Marije na eni končnici, pentagramom na drugi in cvetličnim okrasjem v baročnih poljih na stranicah. Hrovata sta od zadnje tretjine 19. stoletja dalje skrinje, zibelke in postelje krasila s šablonskimi slikarijami in poslikav nista več razvijala.
V spodnjem delu Gornjesavske doline sta delovala odlična, verjetno šolana izdelovalca: slikar cvetličnih šopkov in ptičjih figuric, ki ga je prepoznamo po zelo osebnem slogu slikanja, in slikar klasicističnega stila. Zanj so značilne skrinje s členitvijo prednjih stranic na tri vrezana in z barvno črto zaznamovana polja baročnih oblik, v katerih so klasicistične sestavine kot rogovi obilja, meandri, vaze ob svetniških prizorih. Zeleno modre skrinje je marmoriral, rjave poslikal s progami različnih rjavih odtenkov.
Skrinje so na nekaterih območjih Gorenjske, na primer v Bohinju ali Gornjesavski dolini, kontinuirano rabili za shranjevanje obleke, obutve, platna, preje, tudi žita in nekaterih drugih živil vse do sredine 20. stoletja. Posebno mesto so imele poslikane skrinje v ženitovanjskih običajih pri svečanem prevozu bale; še v 20. stoletju so jih rabili pri porokah, pripravljenih po starih šegah, kot je bila vseslovenska prireditev Kmečka ohcet, ki se še vedno vsako poletje odvija v Bohinju. Zato poslikane skrinje in tudi drugo poslikano pohištvo enako kot ljudsko pesem, pripoved, glasbo, nošo ali šege cenimo in ohranjamo zaradi čustvene in simbolne vrednosti.
Poslikano pohištvo iz zbirke Gorenjskega muzeja je razstavljeno na razstavi Ljudska umetnost na Gorenjskem v Mestni hiši v Kranju ter v Liznjekovi hiši v Kranjski Gori, Jenkovi kasarni na Zgornjem Jezerskem, na podstrešju Oplenove hiše pod Studorom v Bohinju.
Del razstave je bila tudi otroška igrica Skrinje naših pra babic, ki jo je izdelal Dušan Kastelic / Bugbrain Institute.
Seznam poslikanega pohištva v zbirki Gorenjskega muzeja
V letu 2013 smo izdali katalog poslikanega pohištva iz zbirke Gorenjskega muzeja in ob tem pripravili občasno šestmesečno razstavo v gradu Khislstein v Kranju (15. junij 2013 do 15. januar 2014). Katalog predstavlja 90 kosov poslikanega pohištva v zbirki Gorenjskega muzeja, prinaša pa tudi tri članke. Mag. Tatjana Dolžan Eržen piše o razvoju in prepoznavnosti gorenjskega poslikanega pohištva, o konstrukcijah, mizarskem in slikarskem krašenju ter motivih zlasti prepoznavnih gorenjskih izdelovalcev. Mag. Marjana Žibert je v pisnih virih, kot so cerkvene matične knjige in knjige družin (Status animarum) številnih gorenjskih župnij, med poklici ljudi iskala izdelovalce poslikanega pohištva in zgodbe posameznih ženitovanjskih skrinj. V Ljubnem in Komendi so bili lončarji, v železarskih krajih rudarji, oglarji, fužinarji, kovači. Mizarjev in ljudskih slikarjev pa niso zapisovali, najbrž zato, ker je bila ta obrt le dodaten vir zaslužka. Spoznamo pa njihove družine, na primer številne otroke kajžarja Matevža Stareta in sklepamo na veliko medsebojno naklonjenost med Janezom Hrovatom in Janezom Kajžarjem. Zapisi nam odkrivajo zgodbe nekaterih poslikanih ženitovanjskih skrinj in drugih, ki to najbrž niso bile, čeprav je na njih naslikana letnica. Iz policijskih arhivov 19. stoletja, ki jih je pregledala, pa izvemo, kaj so iz morda poslikanih skrinj sredi 19. stoletja ukradli tatovi.
Restavratorka mag. Irena Jeras Dimovska razlaga o konzerviranju in restavriranju poslikanega pohištva, ki sicer ne more zaustaviti procesov staranja predmetov, lahko pa jih upočasni. V zadnjih dveh desetletjih smo iz etnološke zbirke Gorenjskega muzeja obnovili 46 kosov skrinj, omar, postelj in zibk. Postopki so zahtevni, ker imamo opraviti z različnimi materiali – lesom, kovino in barvnimi plastmi. Za predmete so tudi nevarni, če jih ne opravlja za to usposobljen strokovnjak. Retuširanje poslikave poslikanega pohištva načelno omejujemo na vizualno nemoteče barvno dopolnjevanje, ki povezuje dodani del z izvirnikom in s tem predmetu zagotovimo izgled barvne celovitosti. Videz predmetov tako odraža izvirno kulturo in pretekli čas.
