Sita iz konjske žime so tkali od 16. do srede 20. stoletja v vaseh med mestoma Kranj in Škofja Loka: Stražišče, Bitnje, Gorenja Sava, Šmarjetna gora itd. V Loškem gospostvu je bilo zelo razširjeno tkanje lanenega platna in na tkanje žime lahko gledamo kot na eno od tkalskih dejavnosti, za katero so morda znanje prinesli nemški naseljenci na Sorško polje.

Družine, ki niso imele dovolj zemlje za preživetje, so se preživljale s tkanjem sit, žimo pa so jim priskrbeli sitarski podjetniki, založniki. Mnogi med njimi so s tem poslom zelo obogateli in si pridobili za zasluge pri trgovini s siti in napredovanju sitarstva tudi plemiški naziv (npr.  Jože Jenko pl. Jenkensheim leta 1749 in Natalis Pagliaruzzi  leta 1809).  V 19. in začetku 20. stoletja je  delovalo več generacij uspešno podjetje Anton Globočnik, katerega ostanek je še danes mogočna Matajčeva hiša s posebno arhitekturo, prilagojeno sitarski dejavnosti. Trgovci so večino sit prodali v tujino, v druge avstrijske, ogrske in nemške dežele, Italijo, Francijo, Rusijo, Španijo, na Nizozemsko, celo v Afriko in Malo Azijo, precej pa so jih pokupili tudi Ribničani in z njimi krošnjarili po slovenskih in sosednjih deželah. Sita iz konjske žime so bila eden od tistih izdelkov nekdanje dežele Kranjske, ki so širili dober glas o nas po vsej Evropi.

Od druge polovice 19. stoletja je prodaja žimnatih sit začela upadati, pač pa so žimo predelovali za tapeciranje in polnjenje posteljnih vložkov (žimnic). Leta 1907 je bila v Stražišču ustanovljena Sitarska in žimarska zadruga, ki je omogočila podaljšanje izdelovanja sit do 60. letih 20. stol., ko je dejavnost popolnoma izumrla. S smrtjo zadnjih sitarjev je šlo v pozabo znanje izdelovanja sit, v nekaterih muzejskih in zasebnih zbirkah pa se je še ohranilo orodje za pripravo žime in izdelovanje sit ter mnoga sita.  Sitarska dediščina v Sloveniji, še zlasti barvasta sita, je edinstvena evropska dediščina. Živo pisana sita številnih karo in križastih vzorcev iz rumene, rdeče, oranžne, bele, črne in rjave žime nas še danes očarajo z nenavadnim materialom sijočih barv.

V Gorenjskem muzeju hranimo preko sto kosov raznega orodja, naprav in pripomočkov za pripravo žime in izdelavo sit ter 22 sit. Večina sit je takih za sejanje moke, eden pa je služil pretlačevanju sadja ali zelenjave. Taka sita so bila običajno tkana iz po več žim hkrati, da so zdržala pritisk s pasirko. Sitarji so sicer izdelovali zelo raznovrstna sita, ki so se razlikovala po barvnem vzorcu, velikosti, obliki, gostoti, številu hkrati vtkanih in navlečenih žim in namembnosti. Sita so bila velika od 9 col (24 cm) pa tja do 19 col (50 cm), bila so lahko okrogle, kvadratne ali pravokotne oblike. Gostota sit je bila odvisna od namembnosti. Najgostejše sito je bilo tako gosto, da je držalo vodo. Navlekli in tkali so lahko tudi po 8 žim hkrati pri izdelavi sit za pretlačevanje sadja in mesa, od eno do tri žime pri mlinskih sitih, sicer pa po eno žimo, izjemoma dve pri sitih za sejanje moke. Sita so izdelovali tudi za sejanje popra, žafrana, za uporabo v lekarnah, pivovarnah.

Več o sitih si preberite v katalogu Sita – zakladnica črtastih in karirastih vzorcev.

Izdelava sita je bila zapletena naloga in tehnika izdelave je bila  izdelana do popolnosti. Bi se želeli naučiti izdelovati sita?  Tukaj je natančen elektronski Sitarski priročnik.