Svitki
Prenašanje in prevažanje bremen in tovorov je v preteklosti potekalo na različne načine in z različnimi pripomočki, ki so olajšali ali skrajšali transport. Med njegove posebno starinske oblike spada prenašanje bremen na glavi, pri čemer so si pomagali z enostavnim pripomočkom – svitkom.
Kako so jih uporabljali?
Svitek je narejen kot majhna blazinica v obliki obroča, ki so si jo položili na glavo in nanjo postavili breme (vedro, škaf, košaro, jerbas ali vrečo). Tako jim teža ni pritiskala neposredno na glavo, hkrati pa je bilo lažje ohranjati ravnotežje. S pomočjo svitka so bremena nosile največkrat ženske, pogosto na daljše razdalje: vodo iz vodnjaka, malico koscem na travnik, delavcem na polje ali v gozd, pridelke s polja ali na tržnico, velikonočne jedi k žegnu, celo novorojenčke so v posebnih zibelkah nosili h krstu. Ženske so s svitki nosile tudi rudo ali oglje z Jelovice v fužine ob njenem vznožju. Naenkrat so nesle tudi do 32 kilogramov rude (toliko je nekoč nosil rimski vojak). Moški pa so svitek uporabljali, ko so nosili različne tovore v veliki krošnji, na primer pastirji v planino.
Mnoge žene so bile nošenja bremen na glavi tako vajene, da so lahko nosile vedro ali jerbas na glavi ne da bi ga držale z rokami. V eni roki so pogosto nesle še kakšno kanglico, culo, orodje, če so šle na polje, drugo roko pa so imele prosto. Zato pa je moral biti jerbas pravilno (enakomerno) naložen. Še posebej ponosne, kar bahave, pa so bile žene in dekleta, ko so praznično oblečene nosile pisan jerbas k velikonočnemu žegnu.
Z izgradnjo vodovodov in razvojem oblik transporta je v prvi polovici 20. stoletja uporaba svitkov začela zamirati. Svitke so v letih po drugi svetovni vojni uporabljali predvsem, ko so nesli k žegnu. Danes svitki le še krasijo kakšen dom kot spomin na babice, uporabljajo pa jih najbrž samo še nekatere folklorne skupine za ples s štefanom ali jerbasom.
Kako so jih izdelovali?
Izdelava svitkov je potekala v okviru obrti, mnogokrat pa so svitke naredili kar doma iz različnega odpadnega gradiva. Svitki, ki so bili obrtniški izdelek, so bili izdelani natančno, pomemben je bil estetski videz, zato so bili zahtevnih in pisanih vzorcev, iz boljšega materiala. Pogosto so ti svitki tudi bolje ohranjeni, saj so jih uporabljali le za posebne priložnosti, npr. za velikonočni žegen. Svitki, ki so bili narejeni doma, so že na videz bolj okorno izdelani in preprosto okrašeni. Izdelani so bili iz materiala, ki so ga imeli pri hiši. Na krpo blaga so dali žimo (ali pa volno, lase, pleve, žagovino, končke blaga, koščke usnja) in ga zavili tako, da je svitek dobil osnovno obliko, preko te pa so prepletli barvne trakove. Ker so svitke uporabljali za vsakdanja opravila in ker najbrž niso bili tako trdno izdelani, so mnogi zelo dotrajani in poškodovani.
Zbirka svitkov v Gorenjskem muzeju
V muzeju hranimo 26 svitkov. Večina jih je bila izdelana v prvi polovici 20. stoletja, najstarejši so iz druge polovice 19. stoletja. Pridobili smo jih v Bohinju, Planini pod Golico, Kamni Gorici, Šeneurju, Tržiču, Mengšu, Selški dolini, Strahinju pri Naklem in na Jesenicah. Večino svitkov so naredili poklicni izdelovalci – obrtniki, ostale pa so naredile gospodinje same za vsakdanjo uporabo. V grobem ločimo dva tipa vzorcev. Največ svitkov ima vertikalne trakove (trakovi, ki so oviti okrog polnila) črne, mednje pa so ob zunanji strani vpleteni trakovi živih barv, ki tvorijo različne vzorce trikotnih, trapezastih in drugih oblik. “Spodnji” in “zgornji” del (kjer se svitek dotika glave oz. bremena) je črne barve. Pri ostalih svitkih pa vertikalni trakovi tvorijo različne barvne pasove, prečni pa so pri dveh svitkih črni, pri enem pa rdeči in se ob zunanji strani dopolnjujejo z belimi.
Danes so svitki predvsem spomin na pretekle čase. V Gorenjskem muzeju pa se lahko udeležite delavnice, na kateri vas seznanimo z uporabo svitkov in kjer si lahko tudi sami izdelate svojega.
