Vezenine
Vezenine so okras, izdelan s šivanko in nitjo na blago ali usnje. Te spretnosti so se deklice včasih učile v šoli, doma ali od drugih vezilj, ker so pogosto vezle v družbi. Generacija mladostnih upornikov v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je dekleta usmerila v druge vrednote in drugačen način preživljanja prostega časa, dobro založene trgovine in televizijski programi pa so zaposlili odrasle, da večini zmanjka časa za ročna dela. Vezenine so postale staromodno blago, hkrati pa so privlačna dediščina naših prednikov. Kljub povedanemu pa še živijo ljudje, ki jim je vezenje veselje, sprostitev in razlog za druženje.
Najstarejše ohranjene vezenine
Vezena oblačila in opremo so uporabljali vladarji in cerkev vse do 17. in 18. stoletja, ko so si z vezeninami začeli krasiti stanovanja in obleko tudi plemiči in meščani. Premožnejša kmečka gospodinjstva so hitro povzemala novosti. Domnevamo, da so že sredi 18., zanesljivo pa v začetku 19. stoletja, ponekod že imeli vezene rjuhe, prevleke za vzglavnike in brisače kot dragocene prestižne kose opreme. Največ naj bi jih bilo prav na gorenjskih kmetijah, če smemo sklepati iz ohranjenih predmetov. V Gorenjskem muzeju hranimo več kosov, vezenih v tehniki križnega vboda po štetih nitih z različno izpeljanim motivom nageljna. Rjuha iz Podkorena je z modro volneno prejo okrašena ob eni stranici s tremi nizi ornamenta, med vezenjem sta vložka iz širokega čipkastega traku. Rjuho sestavljata dva kosa platna, ki sta združena s čipkastim vložkom. Okrašeni del rjuhe se končuje s špicami iz klekljanih čipk. Rjuha in prevleka za vzglavnik iz Podkorena sta vezena z rdečo in modro volneno prejo. Prevleka za vzglavnik iz Begunj, vezena s črno volno po vsej površini, je bila verjetno izdelana po starejših predlogah.
Najstarejši ohranjen vezen prt nosi letnico 1841, namenjen je bil za pokrivanje jerbasa z velikonočnimi dobrotami. Vezen je po narisku z rdečo, deloma z modro, bombažno prejo po vsej površini v razmeroma gostem in drobnem vzorcu cvetličnih vencev in cvetov. Iz okolice Kranja je ohranjen vsaj še en podoben prt z letnico 1840. Letnice na prtih so izjemno redke. V zbirki Gorenjskega muzeja je še en prt za hišni oltarček z letnico 1897. Velikonočna prtička iz druge polovice 19. stoletja iz kmečko-trgovske družine sta umetelno vezena z rdečo in belo prejico po narisku. Velikonočni prti so večinoma vsi lepo ohranjeni, ker so jih rabili le enkrat letno. Nekateri deli Gorenjske imajo posebnosti. V Bohinju so ohranjeni prti za bogkov kot, izdelani na gazi. V Gornjesavski dolini so prtičke z jagnjetom, ki nosi bandero in stoji na knjigi s sedmimi pečati, pod njim pa je sidro in križ, zraven pa kelih, uporabljali za bogkov kot, za izdelavo oltarjev za telovsko procesijo (t.i. pranganje) in tudi za okras mize ob prihodu duhovnika k umirajočemu (t.i. prtički za previdenje).
Vezenje in šola
V času vladavine Marije Terezije so v šolah za vse sloje ponekod poučevale tudi učiteljice za ročna dela. Vezenje je bilo v osnovni šoli obvezen del učnega programa sto let; od uvedbe obveznega osnovnošolskega pouka leta 1869 do šestdesetih let 20. stoletja. Od tedaj dalje vezenje in druga ročna dela v nekaterih slovenskih osnovnih šolah poučujejo spet neobvezno v okviru interesnih krožkov ali izbirnih vsebin.
Poklicne vezilje
Najlepši vezeni izdelki na Gorenjskem so pred stoletji nastajali v ženskih samostanih Velesovo, Škofja Loka, Kamnik (Mekinje). Sicer je bilo vezenje del krojaškega poklica, ki so se ga izučile tudi nekatere ženske. Značilni izdelki poklicnih vezilj so pokrivala gorenjske ljudske praznične noše, na primer že v 18. stoletju avbe z zlato vezenino. Dekleta so nosila t.i. zavijače, posebno oblikovane trikotne rute, ki jim čelni del krasi bela vezenina ali brokatno tkanje. V 19. stoletju so se množično uveljavile belo vezene velike rute – peče, ki so jih ženske zavezovale na različne načine k praznični obleki, postale pa so tudi sestavina slovenske narodne noše. Peč se je ohranilo zelo veliko.
Vezenje kot poklicno dejavnost so poučevali na obrtni šoli v Ljubljani, ki je delovala od leta 1888 do 1961. Od tedaj se v Sloveniji vezenja kot rokodelstva ni več moč naučiti v okviru rednega šolanja.
Vezenine 20. stoletja
Vezenine so bile v 20. stoletju sestavni del življenja tako v vsakdanji kot praznični podobi stanovanjske opreme, manj pa obleke. Največ izdelkov je ohranjenih iz prve polovice in srede 20. stoletja. Tedaj so vezenje zelo cenili. V času med prvo in drugo svetovno vojno je bilo zelo priljubljena in zaželena prostočasna dekliška in ženska dejavnost, zlasti ob nedeljah popoldne in v zimskih večerih, ponekod še ob petrolejki. Mnoga dekleta so si sama izvezla na rjuhe, prevleke, prte, spodnje perilo in predpasnike vsaj monograme, lahko pa bolj ali manj zapletene bele ali barvaste vzorce. Tudi siromašnejše so si tako pripravile zelo lepo balo, preden so se poročile.
Gorenjski motivi
Kot del iskanja korenin in etnične pripadnosti ne samo na Slovenskem je skoraj pred sto leti nastal izraz »narodni vez«, t.i. narodno blago, izraz narodove »duše« v vezeninah. Dokumentarno gradivo za oblikovanje slovenskih motivov je po posameznih pokrajinah zbral Albert Sič leta 1918. Neli Niklsbacher-Bregar je konec šestdesetih let v svojem delu Narodne vezenine na Slovenskem objavila vzorce po štetih nitih z ohranjenih vezenin v muzejskih in zasebnih zbirkah. Primere vezenin v križnem vbodu je izbrala izključno z Gorenjske z utemeljitvijo: »Na splošno velja, da vezenine s križci izvirajo z Gorenjskega …« Značilnosti »gorenjskih vezenin« so za potrebe narodnostne in regionalne pripadnosti utemeljili na ohranjenih vezeninah iz prve polovice 19. stoletja: modro in rdeče vezenje, motiv nageljnovih cvetov in tehnika križnega vboda.
Katalog Rade vezemo skupaj
