Gorenjski muzej Vas Vljudno vabi na ogled retrospektivne razstave slikarja in grafika NEJČA SLAPARJA. Razstavo smo odprli v sredo, 16. septembra 2015, ob 18. uri v Galeriji Mestne hiše.

Razstava je prirejena ob avtorjevi sedemdesetletnici.

Razstava bo odprta do 2. oktobra 2015.

Utrinki z odprtja:

View Slideshow

Iz strokovnega teksta muzejskega svetnika ddr. Damirja Globočnika:

Vpogled v likovni opus Nejča Slaparja odkriva vztrajnega likovnega iskalca, ki se giblje na presečišču oparta oziroma optične umetnosti, geometrijske abstrakcije, vizualne in konkretne poezije, konceptualizma, minimalistične umetnosti in drugih, v času Slaparjevega vstopa na likovno prizorišče aktualnih usmeritev. Slaparjev likovni nagovor domuje v risbi, čeprav ta najbolj neposredna izrazna prvina dobiva na njegovih delih mestoma izrazito grafičen značaj.

Delovanje v grafični industriji je bilo namreč temeljni vzgib za nastanek risb, pri katerih nizanje rahlo modificiranih, na prvi pogled vzporednih črt spominja na računalniško grafiko.

V resnici je vselej mogoče čutiti avtorjevo ročno intervencijo pri razvrščanju črno-belih ali barvnih linij, nanesenih z rapidografom, šablonami in krivuljnikom. Zgostitev in interakcija črt ustvarita optično prevaro njihovega navideznega gibanja. Z linijskimi strukturami so podani tudi figuralni motivi, pri katerih je bila potrebna skorajda matematična natančnost pri oblikovanju temeljne likovne strategije. Ko je črti in obliki pridružil tudi črko, se je Nejč Slapar znašel na področju vizualne in konkretne poezije, ki je eno od torišč javnega delovanja našla v Kranju. Med pomembnimi mejniki te likovno-literarnoznakovne usmeritve so bili skupina Studio Signum in skupni razstavi Nejča Slaparja in Franceta Pibernika »Grafični prostor poezije« in »Barvni prostor poezije«.

Pomembna stalnica Slaparjevega likovnega nagovora je tudi težnja po obvladovanju razstavnega prostora z likovnimi objekti, na primer z veliko kroglo, ki je v resnici polieder, ali z nizanjem manjših poliedrov, s katerimi je pomensko in formalno na novo osmislil razstavišče. S postavitvijo kovinske krogle nad sotesko Kokre je posegel tudi v naravno okolje. Pri podobah, ki jih je pritrdil na steklo, pa je zrcalna površina slikovnega nosilca optično poglobila prostor in v součinkovanje likovnega izdelka pritegnila gledalce. V Slaparjev znakovni repertoar se uvrščajo tudi biološke in erotične oblike, ki jih lahko izriše s širokimi razvidnimi črtami. Motivi so v enaki meri plod trenutnega avtorjevega navdiha in kljub občasni provokativnosti tudi težnje po likovno urejenih kompozicijah oziroma estetski sintezi. V enaki meri kot nekatere kombinirane likovne tehnike (mdr. assemblage), ga zanimata tudi klasična slika in grafika.

Slaparjev likovni opus je v resnici mnogo bolj raznolik, kot ga lahko opredelimo na straneh pričujočega kataloga, v katerem so objavljena tudi besedila nekaterih likovnih kritikov, publicistov in sodelavcev, ki so redno spremljali Slaparjevo razstavno delovanje. Zanimivo je, da se je Nejč Slapar pogosto vračal k oblikovanju likovnih celot, ki so temeljile na stopnjevanju optičnih učinkov. V sivine spremenjeni pejsaži s kozolci in drugimi motivi na velikih akrilnih platnih spominjajo na fotografske podobe. Posredi je grafično, črno-belo dojemanje celote, ki ostro oriše obrise motiva.

Pri zadnjih ciklusih je Nejč Slapar prisluhnil geslu »manj je več«. Zapustil je predmetni in znakovni svet in se odločil za čisto likovno strukturo. Slike lahko povežemo s t. i. konkretno umetnostjo oziroma z geometrijsko abstrakcijo. V premišljeno kompozicijsko celoto združuje avtonomne geometrijske oblike, pravokotnike, trikotnike, rombe in druge like, ki so izpeljani iz najosnovnejših. Podani so v značilni črno-beli podobi, v kombinaciji črne in rdeče barve kot pri likovnih avantgardah z začetka preteklega stoletja, ali pa so prekriti z intenzivnimi barvami. Barve so na posamezne, med seboj strogo ločene ploskve nanesene enakomerno, brez niansiranja in rastra.

Materialne in simbolne vrednosti barv lahko dojemamo na intuitivni ravni. Barvni odnosi so natančno preštudirani in izhajajo iz abstraktnih zasnov. Barve in oblike med seboj korespondirajo. Barvna zaporedja podkrepijo kompozicijski ritem, hkrati pa oblika prispeva barvi dinamiko. Pojavi se vtis prostora in gibanja.

Nejč Slapar operira z majhnim številom likovnih elementov. Minimalistično reduciranje na temeljne kompozicijske elemente, črte, oblike, barve in na njihovih primarne pomene vodi v konceptualno čistost in izostri jasnost ideje. V resnici pa razpira pahljačo intepretativnih možnosti, ki jih Nejč Slapar udejanja v več manjših skupinah slik. V uravnoteženem likovnem ritmu lahko sledimo rahlim spremembam osnovne kompozicijske sheme. Prisotna je težnja po prikazu kontinuitete oziroma razvoja neke likovne celote in združevanju sorodnih likovnih rešitev, na primer pri modularnih slikah. To so drobne kompozicije, ki so po likovni zgoščenosti primerljive z večjimi Slaparjevimi slikami. Učinkujejo pa lahko samo kot sestavni del celote. Rezultat tovrstnih kreativnih postopkov so oblikovno in barvno usklajena likovna dela, ki bi jih lahko opredelili za idealno sintezo med redom in igrivostjo oblik. Slaparjev likovni svet združuje risbo, grafiko, slikarstvo, objekte, igro in načrtno snovanje večjih likovnih celot. Pri svojem likovnem razvoju je prehodil logično pot, ki se je pogosto in marsikdaj celo nehote prepletala s sočasnimi likovnimi trendi in usmeritvami. Razstava in katalog opozarjata na Slaparjevo sistematično preučevanje izraznih možnosti raznovrstnih likovnih medijev in iskanje ustvarjalnega dialoga z različnimi ikonografsko-znakovnimi motivnimi spodbudami in izvori v časovnem razponu več kot štirih desetletij, kar sta v slovenskem prostoru redki značilnosti delovanja posameznega likovnega ustvarjalca.