Odkrijmo arheološko dediščino našega podeželja

V letu 2010 smo zasnovali projekt Odkrijmo arheološko dediščino našega podeželja; spoznajmo se z življenjem v prazgodovini, rimski dobi in srednjem veku. Cilj našega projektnega delovanja je bil, da bolje spoznamo izjemno bogato arheološko dediščino našega podeželja, se z njo identificiramo, jo načrtno gojimo in jo predstavljamo prebivalcem, mladim generacijam in turističnim obiskovalcem.

V projektu smo se povezali Gorenjski muzej, vodilni partner in strokovnjak s področja zgodovine, Sava Hoteli Bled, d.d., največji turistični ponudnik na Bledu in okolici, ter Gostilna Lectar, gostinski in turistični ponudnik iz Radovljice ter ohranjevalec kulturne dediščine. Območja, vključena v projekt, so: občina Bohinj, občina Bled in občina Radovljica. Za projekt smo prejeli tudi sredstva Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja LEADER, in sicer prek Lokalne akcijske skupine za razvoj podeželja »Gorenjska košarica« ter Poslovno podpornega centra BSC Kranj.

Za glavni cilj projekta smo si zastavili dvig identifikacije prebivalstva z bogato arheološko dediščino, vzpostavitev kvalitetne mreže intepretatorjev arheološke dediščine v lokalnih okoljih s standardiziranimi predstavitvami in predstavitev programa interpretacije arheološke dediščine lokalnemu prebivalstvu, šolski mladini in turističnim obiskovalcem.

Aktivnosti projekta so bile sledeče:

• Priprava analize pojavov arheološke dediščine na območju s pregledom možnosti vpeljave pristopov interpretacije dediščine na območju s poudarkom na »najdiščno« najmočnejših lokacijah: Bohinj (prazgodovina), Mošnje (rimska naselbina), Bled (srednji vek).
• Animacijsko motivacijske delavnice s ciljnimi skupinami za interpretacijo arheološke dediščine
• Vzpostavitev in definiranje ključnih arheološko zanimivih vsebin (aktivno sodelovanje in vključenost strokovnjakov in lokalnega prebivalstva)
• Oblikovanje programa arheološke dediščine z vključenimi interpretatorji arheološke dediščine in njihovimi dediščinskimi vsebinami
• Predstavitev programa interpretacije arheološke dediščine lokalnemu prebivalstvu, šolski mladini in turističnim obiskovalcem

Gorenjski muzej je predstavil:
Bohinj: Življenje v prazgodovini

Bohinj je neizmerno bogat po svoji kulturni in naravni dediščino. Leži v alpskem svetu na zahodnem delu Gorenjske in je obljuden že v najzgodnejših arheoloških obdobjih. Obsega ves jugovzhodni del Julijskih Alp: del Jelovice, Spodnje Bohinjske gore, planote Komne, Fužinarske planine in del Pokljuke. Večina sveta leži na območju Triglavskega narodnega parka. Dolina se deli na jezersko kotlino na območju Bohinjskega jezera ter na Zgornjo in Spodnjo dolino, ki ju loči hribovita pregrada Šavnice in Rudnice. V spodnjem delu leži še Nomenjska kotlina, ki se na vzhodu proti Soteski zoži. Največ visokogorskega sveta leži na območju Triglavskega narodnega parka, edinega nacionalnega parka v Sloveniji.

Premično kulturno dediščino na območju Gorenjske in s tem tudi na območju Bohinja proučuje, posreduje javnosti in hrani za naše kasnejše rodove Gorenjski muzej. Pri tem ima v Bohinju svojo dislocirano enoto: muzeji v Občini Bohinj, kjer so Muzej Tomaža Godca v Bohinjski Bistrici, Oplenova hiša pod Studorom ter Planšarski muzej v Stari Fužini.

Trendi sodobne muzeologije se nagibajo vse boj k povezovanju in sodelovanju z lokalnim prebivalstvom ter drugimi sorodnimi inštitucijami. Pri tem se v Gorenjskem muzeju skupaj z Lokalno turistično organizacijo trudimo, da bi na sodoben način prikazali najstarejše življenje v naših krajih z izgradnjo novega muzeja Arheološki park Ajdovski gradec.

Tako se je s projektom: Odkrivajmo arheološko dediščino našega podeželja, se je ponudila možnost, da delček naše najstarejše zgodovine Bohinja le približamo lokalnemu prebivalstvu, zlasti mladim, kakor tudi turistom. Za interpretacijo življenja v prazgodovini smo izbrali prazgodovinsko naselbino na Ajdovskem gradcu pri Bohinjski Bistrici. S tem smo sprejeli tudi izziv, da na inovativen in zanimiv način interpretiramo nekdanje življenje , predvsem čas ko je prazgodovinska naselbina na Ajdovskem gradcu poseljena, to pa pomeni od prazgodovine do pozno rimske dobe. Na ta način želimo prenesti vedenje o načinu življenja v preteklosti od duhovnega življenja do gospodarskih dejavnosti v naših krajih, z namenom, da bi se zavedali bogate dediščine svojih prednikov, ki so bili takrat del evropskega prostora. Potrebno je tudi zavedanje, da so prav ti predniki s svojim preudarnim gospodarjenjem oblikovali kulturno krajino, na katero smo danes ponosni in jo v večini primerov ponujamo tudi kot prepoznavne vedute v turistične namene. Zato je toliko bolj tudi zanimivo najdišče Ajdovski gradec za turiste, ki jih je vsako leto več obišče Bohinj in iščejo novih kulturnih doživetij. Zato bo program z motivacijsko animacijskimi delavnicami v Muzeju Tomaža Godca in Oplenovi hiši na primeren način vključen tudi v turistično ponudbo, kar bi pripomoglo k razvoju turizma tako na lokalni kot nacionalni ravni, ki bi temeljil na kulturni dediščini.

Gorenjski muzej je v ta namen pripravil program z dvema dogodkoma, ki jih lahko ponudimo kot celota ali ločeno in sicer: ogled arheološkega najdišča Ajdovski gredec z motivacijsko-animacijsko delavnico v muzeju in interpretacijo zgodovinskega dogodka v obliki predstave v sodelovanju z Gledališčem B2.
NAJSTAREJŠA ZGODOVINA BOHINJA IN Arheološka slika najdišča AJDOVSKI GRADEC
Intenzivnejša poselitev Bohinja, ki je pogojena z bogatimi ležišči železove rude, se je začela v času starejše železne dobe, v 7. stoletju pr. Kr., iz katerega so znane naselbine: Ajdovski gradec, Dunaj pri Jereki, Lepence in njim pripadajoče nekropole: Bitnje, Jereka, Lepence, Žlan. Sledi železarske dejavnosti so bila odkrite na Ajdovskem gradcu, Dunaju pri Jereki in pod Studorom. V bližini so domnevna rudišča železove rude na Rudnici, znana pa so tudi nahajališča rude v visokogorskem svetu Julijskih Alp. Večina naselbin živi skozi latensko v rimsko obdobje. Stavba, ki je bila odkrita pri cerkvi sv. Janeza v Ribčevem Lazu, sodi v rimsko obdobje. Nemirni čas propadajočega rimskega imperija je zaznamovan z zakladnimi najdbami novcev v Ajdovski jami in rudarskega orodja v Ajdovski luknji. V tem času postane Ajdovski gradec refugij, to je zatočišče staroselskih prebivalcev, s katerimi se življenje na njem tudi konča. Pomembno strateško točko ima tudi Mali Gradec nad Ribčevim Lazom. Zgodnjeslovansko prebivalstvo je pustilo svoje sledi na nekropolah na Podonjcah in Žalah pri Srednji vasi.

Našteta arheološka najdišča Bohinja se nahajajo v nižini. Večina nižinskih naselbin je verjetno imela svoje gospodarsko zaledje tudi v visokogorskem svetu Julijskih Alp: na Pokljuki, v Triglavskem pogorju, na Komni, na Spodnjih Bohinjskih gorah in na Jelovici. Preko visokogorja (Škrbina, Globoko)so vodile pomembne poti med Bohinjem in Posočjem, tam so ležala bogata nahajališča železove rude – bobovca.

V času starejše železne dobe (7. stoletje pr. Kr.) je vzhodno od Bohinjske Bistricde na skalnatem griču nastala prazgodovinska naselbina Ajdovski gradec. Naselbina na Ajdovskem gradcu, ki jo zaznamuje tudi železarska dejavnost, živi skoz latensko in rimsko obdobje v nemiren čas propadajočega rimskega imperija (5. – 6. stoletje po Kr.). Takrat postane Ajdovski gradec refugij – zatočišče staroselcev; z njimi se je življenje na Ajdovskem gradcu tudi končalo.

Naselbino je varovalo obzidje in je imela naravno strateško lego. Ohranjeno obzidje na obrobju naselbine je zgrajeno iz kamna in apnene malte, zato ga umeščamo v poznoantični čas.
Znotraj obzidja se nahajajo umetno izravnane terase, na katerih so bile postavljene stavbe. Služile so kot bivalni objekti in kovačnice. Večina stavb je imelo zgornjo stran vklesano v skalno osnovo in temelje grajene iz apnenca ali peščenjaka. Po dosedanjih dognanjih se prazgodovinske hiše Ajdovskega gradca niso bistveno razlikovale od hiš najdenih na Mostu na Soči. Na kamnitih temeljih so imele postavljene leseno konstrukcijo iz navpičnih stebrov in vodoravnih plohov. Prekrite so bile s slamo ali deskami.
V stavbah so bila ognjišča, ki so jih zgradili iz peščenjakov.

Z arheološkimi raziskavami so bile odkrite naselbinske najdbe: nakit – bronaste in železne spone, jantarjeve jagode, številni fragmenti posod, svitki, železne sulične osti in noži.
O železarski dejavnosti znotraj naselbine pričajo najdbe bobovca, žlindre in kurišč.
Poleg železarstva so bile poglavitne gospodarske panoge poljedelstvo, živinoreja in lov. V času pozne antike (4. – 6. stoletje po Kr.) so za potrebe živinoreje in rudarstva izrabljali tudi visokogorski svet Julijskih Alp.
V železni dobi so verovali v posmrtno življenje – o tem pričajo materialne ostaline v nekropoli na Bitnjah, ki je pripadala Ajdovskemu gradcu. Pokojnike so sežigali na grmadah in nato njihove ostanke skupaj s pridatki (posode, bronast nakit in orodje) položili v grobno jamo. Grobno jamo so prekrili s kamnito ploščo. Od nakita izstopa bronasta okrasna spona z obeski (svetolucijska fibula), ki odraža svetolucijski kulturni krog, kamor je Bohinj v tem času sodil.

Najpomembnejše raziskave na Ajdovskem gradcu:
1850 A. von Morlot naredi prvi podrobni načrt naselbine
1938 Valter Šmid, arheološka izkopavanja
2003 Mija Ogrin, Gorenjski muzej, arheološka izkopavanja

Sedanje dogajanje na najdišču Ajdovski gradec, poleg občasnih arheoloških izkopavanj.
Gorenjski muzej v sodelovanju z Lokalno turistično organizacijo si prizadeva za Arheološki park Ajdovski gradec je projekt predstavitve bogate zgodovine Bohinja, oziroma bohinjske zgodovine železarstva. Arheološki park se bo nahajal v neposredni bližini arheološkega najdišča Ajdovski gradec v Bohinju, ki se geografsko ter zgodovinsko navezuje na širše območje prostora Alp in Jadrana.
S projektom želimo spodbuditi razvoj kulturnega turizma v Bohinju, saj bo s postavitvijo arheološkega parka Ajdovski gradec v Bohinju nastalo kulturno središče, ki bo delovalo kot impulz za čezmejno sodelovanje in izmenjavo na znanstvenem, turističnem in kulturnem področju širše regije. Projekt vsekakor ne bo samo muzej na prostem, ampak bo tudi prostor živahnega kulturnega utripa, pretoka idej in prostor komunikacije v novem evropskem prostoru.
Osrednji del parka bo stal na presečišču historičnih točk in bo muzej na prostem, prostor spoznavanja in aktivnega doživljanja preteklosti, živahnih kulturnih dogodkov, prostor srečevanja in hkrati prostor, od koder nas poti povezujejo s historičnimi točkami; slednje bo predstavljal dopolnjen del parka.
Tretji, razširjeni del, bo predstavljal ostale lokacije fužinarjenja in rudarjenja po dolinah in nekdanjih rudarskih ter drugih poteh v sredogorju.
Povezava vseh treh delov bo prikazovala predstavitev kulturne dediščine Bohinja, ki je povezana z železarstvom.

Gorenjski muzej zbira, skrbi, hrani in predstavlja javnosti bogato premično kulturno dediščino Gorenjske, tudi iz Bohinja. Najstarejša zgodovina Bohinja seže v čas železne dobe, takrat ko je bila na Ajdovskem gradcu, skalnatem griču vzhodno od Bohinjske Bistrice, naselbina. Naselbina je bila poseljena več kot tisoč let, vse do prihoda Slovanov. Zato ni naključje, da je največji slovenski pesnik dr. France Prešeren postavil del svoje pesnitve prav na Ajdovski gradec in s tem arheološko najdišče povzdignil v domala mitsko podobo.
Gorenjski muzej je v projektu najprej pripravil analizo pojavov arheološke dediščine iz obdobja prazgodovine na območju Bohinja in hkrati pregledal možnosti vpeljave pristopov interpretacije dediščine na tem območju.
V mesecu decembru 2011 in ob zaključku projekta: Odkrijmo arheološko dediščino našega podeželja pa so v sodelovanju z gledališčem B2 pripravili interpretacijo prazgodovinskega obdobja s koncertno izvedbo Prešernovega Uvoda h Krstu pri Savici pa tudi samega Krsta. Interpretacija zgodbe ne teče kronološko, pač pa so celotno besedilo Uvoda in odlomki iz Krsta prepleteni, tako da lahko gledamo in poslušamo dve zgodbi v eni. Še več: uvoda so se ustvarjalci lotili na prav poseben način. Dotaknili so se ga od zadaj in odstirali njegove kitice in verze po plasteh, kot se arheologi prebijajo od površine najdišča v globino.
V sodelovanju s strokovnjaki Gorenjskega muzeja so gledališki poustvarjalci v interpretaciji posebno mesto namenili avtentičnosti slovanskih kostumov. Ob glasbeni kulisi koncertne harmonike in gregorijanskih koralov so nam nasnuli osebno in družbeno dejanje in nehanje glavnih protagonistov zgodbe. Hkrati so poizkusili potegniti nekaj zgodovinskih vzporednic, ki so stalnice, ne glede na tuzemski prostor in zgodovinska obdobja.

Gostilna Lectar je pripravila:
Predstavitev življenja v Rimski dobi

Predstavili smo dve animacijsko-motivacijske delavnice in siver prva z naslovom Predstavitev življenja v Rimski dobi, kjer smo spoznavali način življenja v tistih časih, na drugi delavnici pa smo spoznali kakša je bila kulinarika v rimski dobi. Predstavljena je bila tudi igrana igra “Ognjišče iz Rimskih časov” na arheološkem najdišču v Mošnjah Villa Rustica.

Mošnje, Radovljica: Življenje v rimski dobi

Tudi za to zgodovinsko obdobje je Gorenjski muzej pripravil temeljito analizo, ki je zajemala predvsem naslednja področja:
– Hrana in prehranjevanje v antiki (o rimskodobni prehrani elitnikov in staroselskega ljudstva),
-jedi in okusi, recepti (izbrati zanimive jedi, ki pa so sprejemljive za današnji čas),
-začimbe (priložnostna razstava),
-navade pri mizi (izdelava triklinija in pogostitev),
-posodje (izdelava kopij v setu s priloženim spremnim tekstom), –
obleka (rimski vojak in matrona, staroselska noša) in
-podlago za prizor iz Petronijeve Pojedine pri Trimalhionu v Mošnjah.

Po opravljeni analizi je v Gostilni in muzeju Lectar bila izvedenaa animacijsko-motivacijska delavnica. Vodila jo je strokovna sodelavka Gorenjskega muzeja dr. Verena Vidrih Perko. Dr. Perkova je na delavnica izčprno predstavila življenje iz tistega časa. Zbrani so lahko izvedeli veliko zanimivosti s področja priprave rimske kulinarike in predsten kako so -rimljani živeli, se prehranjevali, katere materiale so uporabljali tako za kuho kot tudi za ostala dela, tudi gradbeništvo. Ob delavnicah pa smo preizkusili tudi nekaj zanimivih rimskuh slaščic, katere naj bi pripravljali že v tistem času. Dva kuharja iz gostilne pa sta se s pomočjo predlaganih virov začela uriti v pripravi rimskih jedi.

Nekaj zanimivosti o starorimski kuhinji

Da bi navadnemu človeku približali rimsko kulinariko moramo vedeti kako in s čim so se ljudje iz tega obdobja prehranjevali. Kot zanimivost pa je prednica mediteranske prav starorimska kuhinja.
Način prehranjevanja v Starem Rimu je bi skromno in enostavno. Takšen pa je bil tudi njihov način prehranjevanja. Jedli so dokaj pusto in enostavno hrano, kašo iz žitaric, malce vrtnin, malo sadja, meso pa celo zelo redko. Ovce in koze so bile pri hiši zgolj zaradi mleka, le v času žrtvovanja in praznikov so jedli tudi njihovo meso.
Prostor za kuhinjo v hiši je bil pravi luksuz. Kuhinjo so imeli le najbogatejši prebivalci. Revnejši so jedli zunaj, živila pa so nosili v pekarne, saj niso imeli peči.
Z vojaškimi pohodi je starorimska kuhinja postajala bogata in pestra. Osvajalci so. Vojaki so pričeli okušati hrano v tujih in daljnih deželah in posledično pričeli prinašati nova živila, drugačne načine priprave. S seboj so pripeljali tudi sužnje – kuharje. Tako se je pomešala maloazijska, bizantinska in afriška kuhinja. Najbolj cenjeni in najdražji sužnji so bili tisti ki so obvladali umetnost kuhinje in ne gladiatorji.

Lahko rečemo, da je Stari Rim tako postal nekakšen laboratorij za nove jedi, ki so se nato širile nazaj v province. Pripravljanje hrane se je nato iz stoletja v stoletje izpopolnjevalo in tako postalo prefinjena umetnost.
Kot je splošno znano, se je nato starorimska kulinarika tako razvila, da je velikokrat prešla v pretiravanje in ekstravaganco. Jedli so vse, kar leze, hodi, plava, leti in gomazi. Preprosto lahko rečemo, da so jedli vse živo. Na mizi je bila ovčetina, jagnjetina, kozlički, mladi oslički, svinjina in govedina. Cenjene so bile vulve in vime mladih svinj. Ptice na mizi, te imajo Rimljani zelo radi še danes, so bile kokoši, race, gosi, labodi, noji, flamingi, golobi in pavi. Še posebej so cenili ptičje jezike in možgane. Večerje so bile izdatne, saj so na eni sami večerji so pojedli tudi do 5.000 ptičjih jezičkov, ob tem pa še petsto nojev. Divjačino so zastopali vepri, zajci in vsa srnjad. Majčkene polhke, ki so jih pitali z orehi, žirom in kostanji, so pripravljali z mlekom, medom in makom. No, jedli so še žabe, polže, razne črvičke in kobilice. Morsko hrano pa – kot mi sedaj – so jedli v celoti. Ob kokošjih jajcih so radi goltali še jajca fazanov in galebov ter ostalih ptičkov. Za pripravo vseh teh jedi so uporabljali olivno olje, svinjsko in gosjo mast, goveji, ovčji in kozji loj. Od zelenjave so jedli fižol, bob, bučke, redkvice, blitvo, korenč ek, kumarice in gobe. Zelo so cenili zelje. Kruha Rimljani niso obvladali, namesto njega so jedli le nekaj podobnega polenti, pa še to najbolj siromašni del prebivalstva. Uporabljali so veliko začimb in posebej pripravljenih mešanic, od katerih pa še danes niso vse odkrite. Nekatere so znane le iz zapisov.

Starorimsko vino

Stari Rimljani so se s pridom zalivali z mnogimi domačimi in uvoženimi vini. Redčili so jih z vodo, snegom ali ledom. V vino so dodajali med, vrtnice in celo vijolice. Vino so nasploh uporabljali na široko. Izumili so množico vinskih omak, ki so jih nato dodajali različnim mesnim jedem. Preko zime so vino mešali z vročo vodo in začimbami. Prav te navade, dodajanje vina k jedem in kuhanje vina, tudi v naših krajih izvirajo od starih Rimljanov.

Jedilnik

Jedli so trikrat na dan, zajtrk ali “iantaculom” je bil med 7.-9. uro, kosilo ali “prandium” med 12.-13. uro. Glavni obrok, pri bogatih in revežih, je bila obilna večerja ali “cena”. Večerje so se začele okoli 16. ure in so znale trajati vse do jutra. Običajen jedilnik za večerjo je bil sestavljen iz treh delov. Predjed ali gustatio so sestavljale olive, razne solate in jajca. Nato je sledila glavna jed ali prima in alter cena, v kateri so postregli s sedmimi vrstami mesa. Poobedek ali secundae mensae je bilo sadje, razni oreščki, pecivo.

Bakanalije

Niso bile samo požrtije, temveč pravi kulinarični karnevali. Da sta požrešnost in prešuštvo bojda v bližnjem sorodstvu, je bilo razvidno prav na rimskih bakanalijah. Razkošne večerje so trajale do jutra. Ob večerjah so glasbeniki igrali na lutnje in harfe, goste pa so zabavali komedijanti in praviloma mlade plesalke. V posebnih bližnjih sobah pa so svojo umetnost izvajale praviloma le starejše in izkušene ženske. V kuhinji je bilo strogo določeno, kdo sme pripravljati hrano in kdo servirati. Moški so bili kuharji, ženske pa so pripravljale napitke. Bakanalije so potekale nekako tako: najprej so sužnji prinesli goste in jih posadili na zofe, nato so posebni prinašalci pričeli prinašati jedi. Jedi je po prostoru, tako za šalo, v posebnih košarah prenašal tudi bogato okrašen osliček. Gosti so ležali ob mizah in pridno hlastali po hrani. Sužnje so popackanim jedcem dajale prtičke, jih med jedjo preoblačile, na zofe pa nameščale nova in čista pregrinjala. Na primer, ko je bila na vrsti divjačina, je bil na pregrinjalu lovski motiv z divjimi zvermi. Prenekateri gostje so se hrane tako nabutali, da so bljuvali. Nato pa so se, kaj pa jim je preostalo drugega, spet krepko nabasali. Na koncu večerje so utrujeni gostje zapuščali prizorišče kot kakšni težki ranjenci bojišče. Sužnji so jih pol nezavestne in dodobra naphane nalagali na nosila in jih odnašali domov, nenasitneže pa na kakšno drugo zabavo. Prav nič nenavadno ni bilo, da so gostje s pojedin odnašali hrano ter se z njo basali še doma.

ZANIMIVOSTI
– Moški so med bakanalijam ležali, ženske pa praviloma sedele na stolih.
-Sledi starorimske kuhinje najdemo še danes tudi pri nas, še več pa v Dalmaciji.
– Rimljani so hrano pripravljali v prostoru, ki so mu rekli “culina”, od tod tudi naše današnje ime kuhinja.
– Stari Rimljani niso poznali vilic. Jedli so z žlicami, noži in palčkami iz lesa, kovine ali kosti. Še najraje pa so hrano zajemali kar s prsti, ki so jih med jedjo prali v dišečih vodicah.
– Strastni jedci velikokrat sploh niso vedeli, kaj pravzaprav jedo, saj je starorimska kuhinja poznala veliko začimb in omak, ki so popolnoma prekrile osnovne sestavine.
– Zanimivo je, da v rimski kuhinji ni bilo česna, čeravno ga je v mediteranski kuhinji kot njeni naslednici veliko.

Da pa bi ugotovitve, vezane na rimsko kulinariko in arheološko dediščino umestili v avtentično okolje in z njimi seznanili širši krog ljudi, je prav na arheološkem najdišču odvila igrana “Ob rimskem ognjišču”. Program se je s pomočjo Turističnega društva Mošnje in Krajevne skupnosti mošnje izvedl na arheološkem najdišču Villa rustica na robu Mošenj. Prav tako je kasneje bilo arheolško najdišče označeno tako s smerokazi kot tudi o tablami na katerih si lahko mimoidoči preberejo nekaj o najdišču.

Odlomki iz igre”Ob rimskem ognjišču”

Po slabih 2.000 letih je v Mošnjah oživela »Vila rustika«, hiša v kateri je ponovno oživelo ognjišče, zadišalo je po dobrotah iz tistih časov. Spet so se odvijali obredi in lahko smo spremljali prizor iz Petronijeve pojedine pri Trimalhionu v Mošnjah.
Igro so izvedli igralci »srčnega gledališča« in sicer: Gordana Granatir, Lili Andrejaš, Katarina Košnik, Matic Mežek. Režija Niko Kranjc, tehnika: Gorazd Klokl

Jedi iz rimskih časov ter »Rožno vino« sta pripravila mojstra kuharja gostilne Lectar Aleš Snoj in Dejan Zemljič, slednja sta v igri tudi aktivno nastopala-to je bil njun prvi nastop pred občinstvom in vsi smo mnenja, da sta se odlično odrezala.

S turističnim društvom Mošnje, krajevno skupnostjo Mošnje ter občino Radovljica, gostilno Lectar in Srčnim gledališčem smo z združenimi močmi pripravili predstavo-prireditev, katera je bila izredno dobro obiskana, s svojo prisotnostjo nas je počastil tudi župan Ciril Globočnik.
Obiskovalci so ob koncu predstave poizkusili rimske dobrote: Rožno vino, mesno juho z medom in koriandrom, ter dve vrsti sladic: Staro Rimske kroglice ter odličen »Libum« na lovorjevih listih.

Najdišče v Mošnjah Villa Rustica

Pri gradnji avtoceste Kranj–Radovljica so leta 2006 naleteli na arheološke ostaline. Izkazalo se je, da gre za enkratno najdbo iz časa rimske naselitve območja. Raziskana poslopja in številne najdbe v njih kažejo, da je naselbina zrasla pred skoraj 2000 leti in je neprekinjeno trajala malo manj kot 400 let.
Naselbina kaže vse značilnosti rimske podeželske posesti (ville rustice), ki pa je imela morda tudi funkcijo obcestne postaje (mansia). Temu v prid govori trasa stare rimske ceste zahodno od raziskanih objektov. Na najdišču je bilo odkritih pet zidanih gospodarskih in bivalnih objektov, ki so bili nekoč povezani v celoto. Glavna poslopja so bila zidana v nadstropje, nekatera so bila ogrevana s talno in zidno centralno kurjavo. Stanovanjski del posesti predstavlja objekt na vzhodu. V tem delu so bile tudi terme, ki jih sestavljajo trije prostori: vroči del kopališča s talnim centralnim ogrevanjem, topli del in mrzli del kopališča. Kopalnico so krasili mozaiki, stene vsaj nekaterih prebivališč pa stenske slikarije.

Drobno gradivo, ki odslikava vsakdanje življenje tedanjega prebivalstva, je silno bogato in izpovedno. Našli so številna pisala, ki verjetno kažejo na obstoj nekega urada, morda lokalni sedež za zbiranje dajatev. Različna orodja kažejo, da je tu moralo delovati kar nekaj obrtnikov, med njimi skoraj gotovo kolar in kovač. Najdenih je bilo sorazmerno veliko novcev, ne manjkajo odlomki nakita, različnih sponk in igel ter številna lončenina in steklovina.

Partner Sava Hoteli Bled so predstavili življenje v srednjem veku

V Gorenjskem muzeju so pripravili temeljito analizo pojavov srednjeveške arheološke dediščine na Bledu. Na podlagi teh analiz so v Sava Hotelih Bled pripravili tri različne animacijsko-motivacijske delavnice. V okviru prve delavnice je bilo organizirano predavanje na temo srednjeveškega življenja na vasi in na gradu na območju Bleda. Na drugi delavnici s poudarkom na srednjeveški kulinariki so se udeleženci skupaj s priznano slaščičarsko mojstrico Almo Rekič urili v pripravi srednjeveških slaščic. Na tretji delavnici pa so predstavniki igralske skupine viteza Gašperja Lambergarja predstavili srednjeveške plese, ki so jih ob koncu skupaj z udeleženci delavnice tudi odplesali.
Na podlagi ugotovitev in opravljenih analiz je bila oblikovana interpretacija srednjeveške arheološke dediščine, ki je obiskovalcem predstave na nekovencionalen , a strokoven način predstavila vsakdanji in praznični način življenja v poznem srednjem veku na Bledu. Velik poudarek je v programu namenjen avtentičnosti srednjeveških oblačil, ki jih je zagotovila kostumografinja Tatjana Oblak Miličinski. Oblačila različnih slojev je oblikovala na podlagi fresk , ki so na ogled na gradu in v okoliških cerkvah. Moderno interpretacijo srednjeveških plesov branle, rigaudon in saltarello pa je priredil baletnik Janez Mejač.
Tako je nastala imenitna predstava » BLED: srednjeveško življenje kot je včasih bilo«, ki jo je igralska skupina predstavila obiskovalcem Bleda na terasi Kavarne Park.
Nekaj zanimivosti iz srednjeveškega življenja.

Na delavnicah je vilo predstavljen srednji vek, na današnjem delu Evrope, to je bilo med 5. In 15. stoletjem.V prvi polovici 8.stoletja je bila najmočnejša prva država alpskih Slovanov Karantanija, pomembna slovanska naselbina pa je bila tudi na Bledu. V začetku 13. stoletja je najlepši kos slovenske zemlje, to je Bled in Bohinj z okolico, dobila v posest briksenška škofija.
V tem delu smo se osredotočili na življenje v srednjem veku v vaseh na Bledu (pod gradom) in v oklici Bleda ter na blejskem gradu. Kmetijstvo je bila najpomembnejša gospodarska panoga. Prehrana je bila skromna in enolična. Najstarejša oblika kmečkih bivališč je bila hiša z enim samim prostorom. Predstavljena nam je bila dediščina oblačilnega videza, dediščina plesne kulture in kulinarična dediščina srednjega veka .

Noša v srednjem veku je v 15. Stoletju prinesla seksualizacijo obleke, torej kroje, ki so poudarjali spol, čemur pa je nasprotovala cerkev. Poleg materiala in kroja so imele pomembno sporočilno funkcijo tudi barve oblačil.
Redki ohranjeni podatki iz srednjega veka opozarjajo, da je bil ples pomemben del življenja tako na vasi kot tudi na aristokratskem gradu.

Glede kulinarične dediščine v srednjem veku v naših krajih največ podatkov črpamo iz zapisov Paolo Santonina, popisovalca jedi in prehranjevalnih navad. Mag. Marjana Žibert je ob predstavila tudi nekaj srednjeveških kuharskih receptov. Poleg kulinarike je opisovala srednjeveško življenje na vasi in s poudarkom na življenju na Bledu in v njegovi okolici. Prav tako je bilo predstavljeno kako so se oblačili in kako so s svojo obleko sporočali svoj stan in premoženje v tem času. Izvedeli smo tudi kako so se prehranjevali ter kakšne plese so plesali in na kakšno glasbo so poslušali.
Predavanje z navedeno tematiko se bo v Sava Hotelih Bled vključilo tudi v program aktivnosti za goste, saj je ta tematika zanimiva tako za mlade kot tudi za starejše, še posebej v času, ko je slabo vreme, zato si turisti – gostje lahko polepšajo svoje počitnice tudi s poslušanjem in ogledom takšnega predavanja.

Predstavitev srednjeveških plesov

Pri izbiri oblačilnega videza je igralska skupina Viteza Gašperja Lambergarja izhajala iz oblačilne kulture poznega srednjega veka. Noša v srednjem veku je v 15. Stoletju prinesla seksualizacijo obleke, torej kroje, ki so poudarjali spol, čemur pa je nasprotovala cerkev. Poleg materiala in kroja so imele pomembno sporočilno funkcijo tudi barve oblačil. Rdeča je bila rezervirana za politično življenje in praznike, modra je bila znamenje zvestobe, zelena barva uradnikov ter upanja in vere. Črna je bila barva podrejenih. Po predstavitvi noše in pravil oblačenja so nam člani igralske skupine prikazali 5 različnih plesov, ki se časovno navezujejo na 14. In 15. Stoletje: deviški ples, ples s čašami, ples z zastavami, ples z meči in rigaudon. Plesi vsebujejo svečano korakanje v parih in poklanjanje plesalcev ter lahkotno poskakovanje.
Prvi znan družabni ples, ki se je plesal v sklenjeni vrsti in pri katerem so se plesalci držali za roke se je imenoval frandola. Druga pomembna oblika takratnega rajanja je bila znana pod imenom branle. Plesali so v polkrogu ob spremljavi petja in pod vodstvom plesne vodje. Z izpopolnjevanjem glasbil je tudi ples pridobival; iz ljudskih oblik se je previl v prefinjeno aristokratsko gibanje, razvili so se dvorni plesi.

Predstava na Bledu

Na podlagi ugotovitev in opravljenih analiz je bil oblikovan program interpretacije srednjeveške arheološke dediščine kot podlaga za predstavo, je obiskovalcem predstavila vsakdanji in praznični način življenja v poznem srednjem veku na Bledu.

Velik poudarek je v programu namenjen avtentičnosti srednjeveških oblačil, ki jih je zagotovila kostumografinja Tatjana Oblak Miličinski. Oblačila različnih slojev je bilo oblikovano na podlagi fresk , ki so na ogled na gradu in v okoliških cerkvah. Moderno interpretacijo srednjeveških plesov branle, rigaudon in saltarello pa je priredil baletnik Janez Mejač.
Na Bledu je bila predstavljena predstava »BLED: srednjeveško življenje, kot je včasih bilo«, ki jo je igralska skupina Viteza Gašperja Lambergarja predstavila lokalnemu prebivalstvu in obiskovalcem Bleda konec avgusta 2011 na terasi Kavarne Park.

To je bil odličen primer iskanja primernega ravnovesja med odkrivanjem in povezovanjem arheološke dediščine in običajev z identifikacijo in razvojem lokalnega prebivalstva, ki na takšen način lažje razume, kasneje pa tudi interpretira različne pojave arheološke dediščine. Prav od kakovostnih, strokovnih interpretacij in prezentacij je namreč odvisno, kako privlačne bodo za ljudi, ki so jim namenjene.

Skupina Viteza Gašperja Lambergarja je bil vključena v projekt prav zato, ker že vrsto let prikazuje »njej lastno« interpretacijo načina življenja v poznem srednjem veku na naših tleh. Pri svojih interpretacijah izhajajo iz strokovnega odnosa do dediščine, ki izhaja iz poznavanja celostne problematike in sledenju čimbolj natančnemu »igranju zgodovine« z uprizarjanjem časovne, krajevne in družbene avtentičnosti. Dediščino srednjega veka ne razumejo le kot obliko preteklosti, ampak predvsem kot obliko sedanjosti in sodobnosti z razsežnostjo zgodovine. Pri tem interpretirajo izbrane kulturne sestavine iz vsakdanjega in prazničnega načina življenja v poznem srednjem veku, ki so se v različnih oblikah in načinih ohranile do danes. To pa je tudi bistvo, ki smo ga želeli z našim projektom pokazati.

Partnerji projekta: