Če ne bi bila razglašena epidemija, bi že 24. marca 2020 javnosti predstavili novo Vitrino meseca, ki bi bila posvečena Ženskim zgodbam, s podnaslovom Gospodarice, žene, matere, ljubice, prerokinje, sužnje in čarovnice.
Ob izbranih mitoloških likih znamenitih antičnih grških žensk bodo predstavljeni izbrani arheološki predmeti kot metafore najbolj prepoznavnih lastnosti mitološke osebnosti, ki so hkrati arhetipske lastnosti sodobne ženske.

Danes ddr. Verena Vidrih Perko z vami deli zgodbo boginje Here, nebeške gospodarice in gospodinje na Olimpu:

Hera je bila pri starih Grkih zavetnica zakonske zveze, žensk, rojevanja ter družine in si gotovo zasluži, da jo postavimo na prvo mesto. Bila je Zevsova soproga, vendar po svoji moči mnogo nižja od njega, kakor lahko beremo pri Homerju. Šele precej kasneje so jo začeli častiti tudi kot kraljico božanskih prebivalcev Olimpa. Njene naloge, ki jih je narekoval zakon z vsevišnjim, niso bile ne lahke ne preproste. Bivanje na Olimpu ji je prinašalo velik ugled, do določene mere tudi moč, niti malo pa ne zakonske zvestobe, ki jo potrebuje še tako božanska zveza. In Hera je bila ena redkih zakonskih žena na starem Olimpu!

Mitološke pripovedi prištevajo Hero k dvanajsterici božanskih prebivalcev Olimpa. Kot najstarejša se je rodila Kronosu in Rei. Njeni bratje in sestre so bili Pozejdon, Had, Demetera, Hestia, Hiron in tudi Zevs. V starem svetu poroke med brati in sestrami niso bile izjema, še posebej ne v kraljevih hišah, ker so omogočale kopičenje bogastva in politične moči v rokah ene same aristokratske družine. Pri Zevsu in Heri pa je bilo drugače. Zevs je s prevaro vrgel s prestola svojega tiranskega očeta Kronosa in rešil svoje sorojence ječe očetovih prebavil. Odslej je vladal božanskemu zboru skupaj z bratoma Pozejdonom in Hadom, sam pa je obdržal moč vsemogočnega vladarja. Herina odločitev za skupno življenje ni bila ravno prostovoljna, saj se je šušljalo, da ima bradati in postavni Zevs že šest ljubic. Njegovega snubljenja se je sprva branila, a ji je vztrajno dvoril in jo osvajal s sijajnimi domislicami. Med drugim si je menda samo zaradi nje omislil strelo in grom. Zgodba tudi pripoveduje, da se je Zevs v Argosu spremenil v kukavico, priletel na njeno okno in po ptičje trepetal od strahu. Heri se je prestrašena ptica zasmilila, odprla je okno in jo stisnila k svojim prsim. Zevs je priložnost po moško izkoristil, Hera pa je v strahu za svoje dobro ime nazadnje le privolila v zakon.

Vsa narava se je z bogastvom cvetja in zelenja razveselila njune ljubezni in prejela sta silno veliko darov, kot se za sveto poroko, po grško hieros gamos, tudi spodobi. Njun zakon je postal prispodoba rasti in plodnosti vsega živega sveta, živalstva in rastlinstva.

Reče pa vzame v naročje Kronion^[1] pridrugo zakonsko:

zemlja pod njima božanska požene bohotno rastlinje,

lotosa lilijo sočno, žafrana, hiacintov preprogo,

gosto in prožno mehko, da drži ju visoko nad tlemi.

tu ležita v objemu, čaroben oblak ju odeva,

lep, ves zlat, in biserna rosa mezi iz oblaka. (Homer, Iliada, XIV, 350)

[1] Kronion v pomenu sin Kronosa, tudi iz Kronosove hiše.

Stara mati Gaja je nevesti podarila čudežno drevo z zlatimi jabolki, ki so ga varovale Hesperide ob vznožju Hiperborejskega Atlasa. Hera in Zevs sta starša več otrok, četudi se za nekatere izmed njih govori, da Zevsa ni bilo pri njihovem spočetju. In kot se često dogaja v nebeških zvezah, niso bili vsi podobni roditeljema. Brezobzirni lepotec Ares je užival samo v najbolj surovih vojaških obračunih, Hefajst je bil šepav, Eris je bila prepirljivka brez primere, Tifon pa morska pošast, katere bi bilo najbolje nikoli ne srečati. Edino lepa Hebe, boginja mladosti, je bila staršema lahko v ponos. Za Elejtijo, boginjo rojevanja in otročnic, pa nekateri niso čisto prepričani, da je njuna. Gotovo pa je res, da s svojim delovanjem odlično dopolnjuje materino zaščitništvo zakona, družine in žensk.

Zevs je večkrat potožil nad krutostjo Aresa. Homerju se zapiše, da ga je oče sovražil bolj od vseh olimpijskih bogov. Samo prepiri so mu bili v zadovoljstvo, sadistično je užival v nasilju in se naslajal nad vojnimi uničenji. Trmast naj bi bil, pravi o sinu oče, podobno kot njegova mati Hera, česar še posebej ni maral in jo je krotil lahko le s trdimi besedami. Še po današnjih merilih nič kaj prida sin, da o očetu, ki za sina ne najde dobre besede, sploh ne govorimo! A tudi Hera ni bila najbolj zgledna mati. Ko je ugotovila, da se je Hefajst rodil s krajšo nogo, je od sramu fanta zadegala daleč po bregu z Olimpa navzdol, naravnost v morje. Dejanje, ki ne bi bilo v ponos niti zemeljski materi, kaj šele kraljici bogov! Iz morske globine sta ga rešili nimfi Tetida in Evrinoma. Skrili sta ga pod previs med pečinami na morski obali, kjer jima je iz hvaležnosti koval nebeško lep nakit, zlato in srebrno posodje. Šele ko je brezsrčna mati opazila nimfi z bleščečimi krasotinami, je sprevidela, da bi bil fant prav pripraven tudi v nebesih. Velela ga je privesti nazaj na Olimp in mu naročila zase izdelati drago okrasje. V zahvalo mu je »uredila« poroko z lepo Afrodito, česar naj bi bil sin menda silno vesel.

A kaj naj bi mati pričakovala od lastnega sina, ki se ga je skušala na najbolj grozovit način najprej odreči, nato pa ga je iz golega koristoljubja sprejela nazaj in mu za povrh uredila še poroko s problematično lepotico. Čeravno mitološki viri tega ne omenjajo, pa dobro vemo iz vsakdanjega življenja, da tako materino poseganje v življenje lastnega sina nikoli ne prinese nič dobrega. In res je Hefajst čakal na priložnost za maščevanje. Materi je skoval prekrasen naslonjač, in ko je sedla vanj, se v posmeh vseh sonebeščanov ni mogla več dvigniti. Šele ko je jezo ponižanega sina Dioniz ublažil s sladkim vinom, je bila Hera rešena prisilnega stola. Ali ji je njeno trdosrčnost zares odpustil, pa ne ve niti Homer. Prelepa zakonska ženička gotovo ni doprinesla k njegovemu srčnemu miru.

Heri niso prizanesli ne božanski soprog ne njuni božanski otroci. (O, kako znano!) Zevs je našel premnogo uteh pri nebeških in zemeljskih mladenkah. Hera, ki je slovela po svoji mračni, ljubosumni plati, se je vsakič kruto maščevala njegovim ljubicam. Včasih tudi s smrtjo. Nosečo Dionizovo mater Semelo je napetnajstila, naj se ji ljubi pokaže v vsej veličini, če je res božanski. In ko je to storila, jo je Zevsov blisk hipoma upepelil. Nedonošenega Dioniza pa je oče donosil v svojem bedru. Ampak to je že druga zgodba. Herina do skrajnosti domišljena zla dejanja nad zapeljanimi, neredko celo posiljenimi mladenkami govorijo v prid domnevi, da si Zevsa zaradi skokov čez plot – razen z nekajdnevno mulo – ni drznila nadlegovati.

Nekoč pa je njegovo nezvesto lomastenje vendarle preseglo vse meje. Užaljena soproga je poprosila nebeščane za pomoč. Zevsa so s skupnimi močmi privezali, da bi ne mogel več laziti za kiklami. Rešil se je šele s pomočjo svoje nekdanje ljubice, morske nimfe Tetide, in njegovo maščevanje je bilo grozovito. Svojega brata Pozejdona in Apolona, ki sta Heri pomagala skovati zaroto, je zasužnjil in jima naložil ponižujočo kazen. Kot kakšna sezonska delavca sta morala graditi obzidje Troje. Najbolj kruto pa se je maščeval Heri. Po Homerjevi pripovedi jo je obteženo z nakovalom na gležnjih in zlatimi lisicami na zapestjih obesil z neba. Z velike višine je Hera bingljala vsem božanskim Olimpijcem v poduk, da se vsevišnjemu ne gre upirati. Še grše pa je, če se žena zaroti proti možu, kar pa velja tudi za zemeljske pare. Heri, sami nebeški kraljici, ni mogel pomagati nihče in nobeden je ni smel osvoboditi. Šele ko so vsi prisegli Zevsu poslušnost in zvestobo, je bila osvobojena strahotnih vezi.

Navkljub vsemu pa je Zevs s Hero užil tudi bogate sadove njune nebeške zveze. Poročno slavje sta obhajala na otoku Samosu. Menda je bilo tako čarobno, da je prevzeti soprog medeni mesec podaljšal kar za tristo let.

Hera pa je znala svoje čare izrabiti tudi za tako rekoč mednarodne intrige, za neposredne posege v vojaški spopad med njej ljubimi Grki in sovražnimi Trojanci. Homer se spominja, kako se je Hera na Olimpu dala odeti v prosojna, zlata oblačila, da bi zapeljala Zevsa in bi med njunim ljubljenjem šli trojanski boji po njeno in ne po njegovo. Da bi bila bolj uspešna, je zaprosila prelepo Artemido za umetelno izdelan čarobni pas z resicami, ki se mu nihče od moškega rodu menda ni mogel upreti. Še posebej tedaj, ko si ga je boginja razvezala in slekla svoja kraljeva oblačila.

Amor vincit omnia, se je več kot sedem stoletij za Homerjem v latinščini zapisalo Ovidiju, ali po naše ljubezen vse premaga. Vendar pa si vladarske, trmaste ženske, pa če je še tako plemenito lepa in postavna ter izborno napravljena, zlepa nihče ne želi. To drži kot pribito tudi za mogočno Hero. Navkljub svojemu božanskemu videzu in nesporni avtoriteti na vršacih Olimpa je morala zaprositi Afrodito za čarobni pašček pri zapeljevanju soproga. Pri tem pa je še lagala, češ da bi rada utrdila temelje svojega božanskega zakona, v resnici pa je Zevsa pretentala, da je pozabil na boje pod trojanskim obzidjem. Kdo naj bi potemtakem možakarju zameril, če si je od časa do časa našel preprostejše, manj intelektualno zahtevno spremstvo mladih dam?

To je bil najbrž tudi vzrok, da je Zevsa že spet enkrat zaneslo k mladi Io, svečenici v Herinem templju v Argosu. To mesto je bilo Heri posebej ljubo in boginje bi ne moglo bolj razjariti kot to, da si njen soprog izbere za ljubico prav njeno svečenico v njenem najsvetejšem mestu. Tako rekoč pred njenim nosom. Ljubosumna in furijasta je Zevsa kmalu zasačila skupaj z dekletom, vendar je Zevs v svoji premetenosti Io brž spremenil v mlado belo telico. Hera pa je, kot smo tega navajeni tudi danes, moža predobro poznala, da bi mu nasedla. Na videz naivno je poprosila za telico in ga tako po babje zvito ukanila. K telici je postavila mogočnega stražarja Argosa s stotimi očesi, ki je budno pazil, da bi se Zevs ne približal Io. In ker je že tako, da na Olimpu rado treska, je Zevs brž pozval Hermesa, da je s pripovedmi uspaval stookega stražarja in mu meni nič, tebi nič odsekal glavo. Zaljubljeni Zevs je osvobodil Io, a je morala še naprej v podobi telice bežati pred Hero. Hera je obžalovala smrt svojega zvestega stražarja. V naročje je vzela njegovo mrtvo glavo, izkopala vso stotino njegovih oči in jih namestila pavu na razprti rep. Odslej so Argove zveste oči bdele nad boginjo s pavovega repa, prelepa rajska ptica pa je postala simbol mogočne, vsevidne Here.

Kaj naj rečemo? Vse kaže, da tudi nebeški zakoni poznajo krize in spore, zarote in izdaje, vsekakor pa jim ne manjka glamurja, strasti in iskrene zakonske pripadnosti. Hera je bila Zevsova nadvse cenjena svetovalka, raje kot vsem drugim ji je razkladal svoje vladarske težave, ki so bile na nek način njegove službene težave. In kot se rado godi še danes, se je očitno zgodilo tudi njima. Doma je mož imel sodelavko, v službi pa ljubico. Mnogo ljubic, če naj verjamemo antičnemu rumenemu tisku. Kakorkoli, zdi se, da sta znala tudi to prebroditi. Na Kreti, blizu današnje vasi Amari pod goro Idi, vam bodo domačini z nemajhnim ponosom pokazali ogromno platano, ki je bojda z zelenjem zagrinjala Herin in Zevsov kotiček, kamor sta se v urah zakonske sprave umikala pred radovednimi pogledi. Domačini trdno verjamejo, da se pod platano nista samo pogovarjala.

Nekoč sta se Zevs in Hera celo sprla zaradi tega, kdo najbolj uživa v ljubezenski slasti, moški ali ženska. Ker nista in nista našla soglasja, sta prosila za odgovor božanskega preroka Teirezija. In ta je, le kako bi storil drugače, priznal, da je moškemu vsaj devetkrat slajše kot ženski. Odgovor je Hero tako razbesnel, da je preroka pri priči oslepila. Kazen je bila grozovita, a vsaj deloma zaslužena, saj je bila razsodba slepo pristranska. Zlahka domnevamo, da bi npr. brhka Afrodita popolnoma drugače razsodila, zato – kdor je slep, naj slep tudi ostane!

Herini atributi, predmeti, ki so ponazarjali njeno vsenavzočnost, so bili diadem, žezlo, granatno jabolko kot simbol plodnosti. Med živalmi sta ji pripadala pav z razprtim repom in krava, med rožami pa deviška lilija. Kot najvišji med boginjami se ji je devištvo vsako leto znova obnovilo.

Drugi del: Boginja Afrodita