Nadaljujemo z ženskimi zgodbami, ki jih je za t.i. Vitrino meseca, ki zaradi epidemije žal ni na ogled, pripravila ddr. Verena Vidrih Perko. V današnjem zapisu je predstavljena nesmrtna Afrodita, gospodarica moških src.

Že pri najvišji med olimpijskimi prebivalci, pri boginji Heri smo spoznali, da ni shajala brez Afroditine pomoči kar se tiče ljubezenskih poslov. Tako je bilo tudi z vsemi drugimi in bojim se, da tudi danes z nami ni nič bolje. No, v resnici upam, da je še vedno tako.

Ni naključno, da so stari Grki prištevali Afrodito, boginjo ljubezni in sladostrastja, med primordialna božanstva. Porodila se je iz morske pene in ob spremstvu delfinov priplavala na otok Ciper. Kot dobro vedo sodobne socialne službe, družine neredko z idiličnimi podobami skušajo prikriti manj lepo resnico. Podobno je bilo tudi z Afroditinim rojstvom.

Bilo je v času pradavnine, ko sta se združila Nebo, po grško Uranos, in Zemlja, Gea. Iz njunih strastnih objemov se je rodila mnoga deca. Kot se mogočni materi in vseobsežnemu nebu tudi spodobi, so bili vsi titanske postave in značaja, velikani in kiklopi, nekateri med njimi pa pravi kujoni. Oče ni maral dosti zanje, nasprotno, pometal jih je v podzemske ječe. Vendar se je materi moževo kruto ravnanje z otroki uprlo in poiskala si je zaveznika med njimi. Izbrala je sina Kronosa in ga oborožila z ostrim srpom. Ko se je oče spet približal materi, da bi potešil svojo slo, se je Kronos pritihotapil od zadaj in mu z enim zamahom odsekal moškost ter jo zalučal daleč v morje. Iz brizgajoče krvi so se rodile Erinije, grozovite boginje maščevanja. Iz morske pene, kamor je štrbunknila Uranova pritiklina in se je izlilo njegovo seme, pa se je izvila prelepa Afrodita.

Glede na njeno genetiko je nemudoma postala absolutna avtoriteta na področju ljubezenskih strasti in lepote. Stvarstvo jo je sprejelo z veliko radostjo, navsezadnje vsi vemo, da je svet brez ljubezni siv in nevzdržno pust. Pod njenimi koraki so se razcvetale rože in precej sta se ji pridružila njena zvesta spremljevalca, Eros in Himeros, nekateri pa omenjajo tudi Pothosa. Eros, bog telesnega poželenja, Himeros, bog hrepeneče ljubezni, in Pothos, bog hrepenenja, so služili kot nekakšna podaljšana roka boginje, njene naloge so uresničevali s puščicami. Kogar so zadele, ga je prevzela nepremagljiva ljubezenska sla. Opravljivci so že pred tisočletji trdili, da so to Afroditini otroci, rojeni takoj po njenem prihodu na Ciper. In kot da ni dovolj zmede že z njenim spremstvom, pravi Homer, da je Afrodita Zevsova in Dionina hči. Lažna novica, nekakšna »Fake news« ali resnica skazica? Kdo bi vedel! Takole je opisal Afroditino rojstvo pesnik Anakreon v 6. stoletju pred Kr.:

Kot lilija v girlandi vijolic se je lesketala

na sinjini morja, ko je na delfinovem hrbtu v spremstvu Erosa

urno drsela skozi kovinsko modre valove in

jate rib so se spotoma, v loku pod vodo poigravale s Pafoško boginjo.

Prelepa boginja je zavetnica ambivalentne ženske narave, zapeljivega šarma, rodnosti in prevare. Afrodita ni ponižna, v usodo vdana, moškim v igračo poslana ženska. Ne, samosvoja je, strastna in enako strastno muhasta. Spretna je v spletkarjenju, kako naj bi sicer igraje združevala tiste, ki so si neredko povsem nasprotni, pa jih Erosove puščice združijo. Danes temu pravimo kemija. Afrodita je v svojem ščitenju plodnosti in rodnosti žive narave blizu Heri in Demetri. V Atenah so lepo boginjo častili z oltarji sredi cvetočih vrtov, kjer so se priporočali za moč ljubezni in plodnost bodočih žena.

Vendar pa je bila boginja sposobna poleg ljubezni in sladostrastja tudi mračne ljubosumnosti, posebej do tistih, ki so jo prizadeli ali jo ošabno zavrnili. Z vso pravico. Treba je priznati, da je ljubezen in s tem povezano novo življenje temeljno načelo obstoja. Ni čudno, da so antični viri polni pričevanj, kako kruto je boginja kaznovala tiste, ki so zanemarili njeno čaščenje. Njenemu kultu so pripadale predvsem ženske, a tudi moški so se radi zatekali k njej v priprošnjah za varno plovbo. Ljubezen in plovba imata namreč mnogo skupnega, mnoge ladje nasedejo, nekatere pa se v neurjih tudi razbijejo. In podobno je tudi z našimi ljubezenskimi zvezami.
Nekateri med starogrškimi pisci ob teh tako nasprotnih si podobah Afrodite menijo, da sta v resnici bili kar dve boginji. Platon v Simpoziju omenja Nebeško, rojeno iz valov, in Ljudsko, rojeno iz zveze med Zevsom in Diono. Nebeška Afrodita je kot naslednica Kronosovih pritiklin in brez matere rojena zavetnica čiste ljubezni, najbolj je razvidna v homoseksualnih odnosih. Ljudska, rojena iz zveze moškega in ženske, pa je glasnica telesne in heteroseksualne telesne ljubezni in je pogosto precej površnega značaja. Tako Platon.
V skladu s tem je veljala Afrodita v antičnem svetu za eno najpomembnejših boginj. Redko kdo se je lahko uprl njenemu šarmu, ko jo je srečal odeto v prosojne tančice, ki so več odkrivale kot zakrivale, na kočiji z vrabčjo vprego. Včasih, ko vrabci niso zadostovali, je vpregla golobice in za posebej slovesna opravila tudi bele labode. Njen ugled je le še narasel, ko ji je Paris v sporu med Hero in Ateno kot najlepši dodelil zlato jabolko. Četudi je brezdvomno bila najlepša, pa je treba vendarle odkrito povedati, da je k razsodbi nemalo prinesla obljubljena nagrada, no, v resnici je šlo kar za podkupnino. Nagrada, ali podkupnina, je bila lepa Helena, mikenska kraljica, kar je navsezadnje vodilo v desetletno trojansko vojno. Afrodita – najbrž je brez potrebe pojasnjevati – je ves čas spopada stala na trojanski strani, poraženi Hera in Atena pa sta z vso strastjo ter močjo podpirali Grke.
Navkljub ugledu in moči pa Afrodita ni imela možnosti, da bi si sama izbrala soproga. Danes bi rekli, da je postala žrtev družinskega kupčevanja. S poroko se je Hera hotela odkupiti svojemu zavrženemu in ponovno vrnjenemu sinu Hefajstu. Uredila mu je ženitev s prelestno Afrodito. Ženin je bil presunjen nad nevestino lepoto, a kot se dogaja še danes, nebeška poroka, luksuzno bivališče na griču bogatinov in božanska družba ne prinesejo vedno v zakon nebes. In če si nevesta ni mogla izbirati ženina, si je zato izbrala ljubimca. Po pravici rečeno, mnogo ljubimcev.
Pravijo, da si je boginja vzela več časa za krvoločnega in zdraharskega svaka Aresa kot za deloholičnega zakonca. Ko je rogonosi soprog zasačil prešuštni par pri sladostrastnem posteljnem opravilu, ju je ujel v umetelno kovano zlato mrežo, nevidno celo bogovom, in ju gola razkazoval vsej olimpijski soseski. Kdo bi se čudil, da so olimpijski prebivalci raje pasli oči na prelestni Afroditini goloti, kot da bi sočustvovali s prevaranim Hefajstom.

Bolj presunljiva je zgodba o Adonisu, ki nazorno pokaže značaj starogrških bogov. Bili so neumrljivi, ne pa tudi neranljivi. Pestile so jih tako telesne kot dušne rane in ob tem so čisto po človeško in ječe trpeli. Bili pa so tudi po človeško ljubosumni, jeznoriti, maščevalni in kjer je le nanesla prilika, so varali ter drug drugega goljufali. Ali je čudno, da še danes rečemo, ko se nekdo zares razsrdi, da ga je pograbila božja jeza. Ampak z Adonisom pa je bilo takole.
Deklica Smirna je v mladostni vihravosti pozabila na Afroditin oltar. Rože na ari so ovenele, darovi so se osušili in ptice so jih skljuvale. Afrodita je zaripla od jeze hudo kaznovala mladenko tako, kot je znala le ona. Navdala jo je s poželenjem do lastnega očeta. V očetovi nevednosti je hči kar dvanajst noči prebila z njim v postelji. Ko se je oče z grozo zavedel, kaj se dogaja, je hotel Smirno ubiti, a se je mladenka zatekla v gozd in se spremenila v drevo. Oče je drevo z mečem preklal na dvoje in iz lesa je privekalo dete Adonis. Zrastel je v prelepega mladeniča, najlepšega daleč naokoli. Ni se izmuznil Afroditinemu očesu, navsezadnje je imela vse zasluge za njegovo rojstvo. Fant se ne bi rodil, če bi ne bilo njene jeze. A lepotec ni ostal nezapažen niti vedno mrakobni boginji podzemlja, Perzefoni. V spor za ljubčka je nazadnje moral poseči Zevs in po moško pragmatično razsodil, da naj si ga pravično delita in naj pri vsaki prebije pol leta.

Odločitev pa ni bila povšeči Aresu, Afroditinemu svaku in predvsem njenemu ljubčku. Ker zgodba soproga niti ne omenja, lahko to vzamemo kot še dodaten obtežilni dokaz Hefajstovega deloholizma. Pa se je Ares v svoji srčni sebičnosti domislil prevare. Spremenil se je v vepra z dolgimi ter nevarnimi čekani in se približal Adonisu. Mladenič je kot strasten lovec s kopjem planil nad žival, a se je ta spretno izognila orožju in ga smrtno ranila. Ko je prihitela Afrodita, je v mlaki krvi izdihnil v njenem naročju. V kri, ki je oškropila gozdna tla, je boginja kanila eterično olje in trato so prekrile anemone.

Afroditinih ljubimcev je bilo veliko, med njimi tudi sam Hermes, kateremu je rodila Hermafrodita, dete z ženskimi in moškimi značilnostmi. Tudi z Dionizom sta bila nekaj časa par in samo po sebi je umevno, da sta dobila s plodilnim organom pretirano obdarjeno dete Priapa.

Vsaka Afroditina ljubezenska zgodba je očarljiva, kot je neskončno ljubka tudi boginja sama. Vse zgodbe pa spodbujajo razmišljanje o usodni pogubnosti slepe ljubezni – in vse, prav vse prave ljubezni so slepe. Hkrati pa je ljubezen, tista globoka in nežna, tudi nekaj najlepšega, kar se lahko bogovom in nam, navadnim smrtnikom, dogodi v življenju. Ljubezen se zdi nesmrtna, božanska kot Afrodita sama in ni čudno, da so tudi tisti, ki v zagrobno življenje ne verjamejo, prepričani, da ljubezen nikoli ne umre. Zato gorje človeku, ki nikogar ni ljubil. A to še ne pomeni, da so ljubezenske muke lahke!

Kako pomembna je Afrodita, se je zavedal tudi rimski cesar Avgust. V starem Rimu so jo imenovali Venera. Zgodba pripoveduje o Eneju, ustanovitelju mesta Lavinija, od koder izhajajo predniki Romula, ustanovitelja starega Rima. Enej, ki ga je cesar Avgust štel med svoje božanske prednike, ni bil navaden smrtnik. Rodil se je iz ljubezenske zveze med trojanskim princem Anhizesom in boginjo Afrodito. Le kako se je to lahko zgodilo najlepši med bogovi, da se je »zapacala« z navadnim smrtnikom? Afrodita jo je najprej zagodla Zevsu in ga zapletla v ljubezensko afero z deklico nič kaj božanskega rodu. Saj ne da bi se Zevs lepih deklet kdaj branil, le zamalo se mu je zdelo, da ga je Afrodita takole nasmolila. In si je tudi sam privoščil njo ter ji nastavil postavnega trojanskega princa Anhizesa na pot. Obema je preprečil, da bi se ob srečanju prepoznala kot smrtnik in boginja, kar je posebej nebeščanom »mala malca«. A tokrat je bilo drugače!

Virgil takole opisuje Afroditino opravo:

Njena oblačila so bila svetlejša od vsakega plamena, sijajno tkana

iz zlata. Na njenih mehkih prsih so bleščale kakor

mesečina, kako nebeško videnje! Nosila je zapestnice

in biserne uhane v obliki cveta,

okrog svilno mehkega vratu biserne ogrlice.

Pogled na mladega moškega sredi livade, kjer je pasel čredo svojega očeta, je lepotico silno prevzel. Viri navajajo, da je obotavljajoči mladenič podlegel njenim čarom, brž ko si je odpela znameniti čarobni pašček in odložila tančice svojih oblačil. Šele po izpraznjenju čaše strasti sta se ovedla, v kakšni kaši sta. Anhizesa je srečanje z boginjo povsem upravičeno skrbelo, saj je bilo znano, da smrtnik ne more videti boga, ne da bi pri tem izgubil življenje, kaj šele, da bi si z njim delil posteljo (četudi iz rož in trav). Tudi Afrodita je bila razbesnjena, ampak Zevsovo zanko je prepoznala prepozno. Iz zveze se je rodil princ Enej, ki so ga najprej vzgajale nimfe na gori Idi, kasneje pa oče sam. Mati je bila očitno preveč zaposlena s službenimi obveznostmi.

Vendar pa svojega sina ni nikoli povsem zapustila. Skrbno ga je spremljala in posebej v trojanski vojni ščitila, tako da je nazadnje kot edini preživeli pobegnil z ostarelim očetom Anhizesom na rami in sinčkom Askanijem, ki ga je vodil za roko. Afrodita je Eneja kot skrbna mati vodila tudi vso dolgo pot izgnanstva po Sredozemlju, vedela je, da ga na Apeninskem polotoku čaka pomembna naloga, ustanovitev Rima. No, vsaj tako se je zapisalo Vergilu, Ovidu, Katonu in Liviju, če naštejemo le najpomembnejše in ob tem pozabimo, da je šlo za naročilo julijske cesarske hiše, ki si je s priljubljenimi zgodbami zagotovila odlično politično propagando tedanjih medijev. Afrodita, pri Rimljanih imenovana Venera, je dobila status stare matere družine Julijcev, Julijci pa edinstveni položaj v novonastalem rimskem imperiju. Ne le da so nosili ime Enejevega sina Askanija, ki so ga Rimljani imenovali Julij, po tej poti jim je pripadel tudi neoporečen božanski status. Ne navsezadnje pa so utrdili prepričanje, da je Rim naslednik Troje in zatorej starejši ter bolj častitljiv od grških državic.

Afrodita je bila boginja ženske seksualnosti, ki na višji ravni predstavlja združitev duše z univerzalnim principom ljubezni in lepote do vsega bivajočega. Slednje na posebej nežen način odražajo spomladanske anemone v gozdu. Pri nas jim pravimo vetrnice, včasih pa so jim rekli Marijine srajčke, kar je le še bleda senca spomina na strastno staroveško ljubezen med Afrodito in Adonisom. In hkrati spomin, kako je krščanstvo v dveh tisočletjih izbrisalo malodane vse tisto, kar se je v starem veku napletlo okrog brhke boginje. In po pravici povedano, kar je celo Platon označil, vsaj tisto najbolj pikantno, kot nemoralno.

Podobna zgodba spremlja Afroditine neločljive spremljevalce in sodelavce, to so bratje Eros, Himeros in Potos, ki so na poti skozi evropsko kulturo doživljali enostranskost in tendencioznost v beleženju njih spominjanja. Erosa smo v sodobni civilizaciji sprejeli v vseh odtenkih besednih in pojmovnih pomenov in jih v duhu sodobnosti močno pomensko napihnili. Iz kolektivnega spomina pa smo izbrisali njegovega brata dvojčka Himera, ki je podobno kot Eros manjše krilato božanstvo. Je zvesti spremljevalec nežnih erotičnih, dušnih srečanj, ki jih navdihuje s telesnim poželenjem. Zdi se, kot da sta se brata Zahodu malce maščevala. Sodobni svet, ki kar kipi od erotičnih vsebin, ponuja čedalje več himeričnega. Nežnega, tankočutno erotičnega ljubezenskega sobivanja človeških duš pa je čedalje manj. Domala pa je utonil v temo pozabe tretji brat Potos, poosebljenje romantičnega hrepenenja po odsotni ljubljeni osebi. V dandanašnji dobi vsevrstnih instantov se zdi tovrstno čutenje odvečno.

Kot hčerki neba je Afroditi pripadala želva, izrazito zemeljska in podzemeljska žival. Ponazarja prizemljenost ljubezenskih zvez, ustrežljivost in čistost Afrodite kot hišne gospodarice in temelja dobre zakonske ljubezni.

V strahu pred pandemijami so boginji žrtvovali velikega ovna. Morda smemo v tej luči razumeti pisane steklene ogrlice z jagodami v obliki ovnovih glavic, ki jih najdemo v prazgodovinskih grobovih na Dolenjskem. Vsaj delno bi to potrjevala tudi njihova razširjenost na Bližnjem vzhodu in v Sredozemlju, kjer je bil Afroditin kult v starem veku zelo razširjen.

Kot zmagovalko, ki opravi še s takimi mišičnjaki, so jo upodabljali tudi v polni Aresovi bojni opremi s ščitom in čelado, z mečem in kopjem. Glede na njene svežino, lepoto in strast do življenja, ki se jim ne da upreti, sta ji bila posvečena pomlad in mesec april. Priznajmo, kako zanosne in sveže so pomladi, če se nas dotakne Afrodita ali nas oplazi njen zvesti spremljevalec Eros. Četudi se na koncu ne zgodi nič drugega, kot da se iz gozda vrnemo s šopkom divjih anemon ali dišečih vijolic. Tudi vijolica je bila zaradi svojega zapeljivega vonja, ki vzbudi močna čustva, rastlina najlepše med boginjami.

V krščanstvu predstavlja vijolica ponižnost in skromnost, zato je včasih tudi simbol Jezusa ali Marije.

Tretji del: Nimfa Kirka