Kostnica

Podzemna zgodba o rojstvu Kranja.

Skalni pomol nad sotočjem Save in Kokre je že več kot šest tisoč let naravno središče življenja. Zaradi izjemne obrambne lege je bil neprekinjeno poseljen od mlajše kamene dobe, prek železne dobe in rimskega obdobja do srednjeveškega Kranja.

Prav tukaj so arheologi odkrili ostanke prazgodovinskih naselij, rimske postojanke, poznoantične utrdbe ter prve starokrščanske cerkve s krstilnico.

Posebno dragoceno je območje ob župni cerkvi sv. Kancijana, kjer so prebivalci Kranja svoje umrle pokopavali več kot tisoč let – od 7. do konca 18. stoletja. Dosedanje raziskave so razkrile skoraj 1500 grobov, ki sodijo med najpomembnejša staroslovanska grobišča v Sloveniji. Bogate arheološke najdbe pričajo o življenju, pokristjanjevanju in postopnem zlitju staroselskega ter slovanskega prebivalstva, hkrati pa razkrivajo začetke mesta Kranja in zgodnji razvoj slovenske kulture.

Ker je ob cerkvi začelo primanjkovati prostora za nove pokope, so najpozneje v 13. stoletju zgradili okroglo kostnico (ossuarium), kamor so shranjevali kosti iz starejših grobov. Nad njo je kmalu zrasla Marijina kapela, prvič omenjena leta 1317, ki je služila kot pokopališka cerkev. Leta 1463 jo je prezidal Henrik Egkh; v njenem spodnjem delu je bila družinska grobnica, hkrati pa je prostor še naprej opravljal vlogo kostnice. Po požaru leta 1668 je kapela postopoma propadla in bila leta 1789 porušena.

Med sprehodom po podzemnem arheološkem spomeniku si lahko ogledate temelje poznoantične krstilnice, ostanke srednjeveške kostnice in pokopališke kapele ter skrbno ohranjene kostne ostanke, ki pripovedujejo izjemno zgodbo o življenju, smrti in nastanku mesta Kranja.

Med starimi zidovi Kostnice odzvanja brezčasna misel memento mori – ne kot spomin na smrt, temveč kot povabilo, da še bolj cenimo življenje.