Lepota našega srednjeveškega denarja

Tema letošnje razstave Numizmatičnega društva Slovenije in Gorenjskega muzeja so drobni, srebrni novci, ki so krožili oziroma so bili tudi kovani na ozemlju današnje Slovenije, konkretno v 12 oziroma 13 stoletju. V tem času se je namreč zgodil preporod kovnic na naših tleh, ki so kovale predvsem breške denariče (t.i. frizaherje) po vzoru koroške kovnice salzburških nadškofov v Brežah (Friesach). 

V kovnicah v Kamniku in Slovenj Gradcu so kovali Andeško-Meranski grofje. V   Kostanjevici in Ljubljani koroški vojvode Spainheimi. Na Ptuju, v Brestanici in v Brežicah nadškof Eberhard II. Regensburški z vojvodo Leopoldom VI. Babenberškim.

Pomožne kovnice smo imeli celo v tako majhnih krajih kot so Čatež pri Brežicah in Sv. Križ pri Kostanjevici. Krški škofje pa so kovanje svojih novcev verjetno prenesli iz Koroške v Pilštajn. Freisinški škof Oton II. je v sedanjem Otoku pri Dobravi ustanovil kovnico Gutenwert, ki je v svojem obratovanju zamenjala več lastnikov. Skrivnostna ostaja kovnica, ki jo zaradi neugotovljene lokacije imenujemo neznana kranjska mejna kovnica. V 15. stoletju pa je za časa grofov Celjskih obratovala še kovnica v Celju in pa kovnica v Spodnji Lendavi za časa plemiške družine Banffy. Morda je kovnica obstajala tudi v Kranju, za kar pa ni pisnih dokazov.

Lepota teh drobnih, srebrnih kovancev ni očitna na prvi pogled, predvsem zaradi njihove okornosti, enostavnosti izdelave ter skrivnostnih napisov. Je pa ta lepota numizmatični vrh srednjeveške romanike na prehodu v gotiko in je predstavljala simbolni svet tedanjih plemenitašev, pa tudi navadnega človeka. Zaradi tega in glede na dejstvo, da na ozemlju današnje Slovenije nismo nikoli imeli toliko kovnic kot v srednjem veku, si ti drobni novci s svojo nenavadno lepoto resnično zaslužijo našo pozornost.