RazstaveGrabljice za nabiranje borovnic
Zbirka
Grabljice za nabiranje borovnic
Deset grabljic z Gorenjske — lokalno kampl, greben ali rifl. Pripomočki, s katerimi so sredi 20. stoletja smukali in kamplali borovnice.

Kampl, greben, rifl
Etnologi pripomoček za nabiranje borovnic imenujejo grabljice. Gorenjski muzej jih hrani deset iz različnih krajev Gorenjske. Uporabljali so jih v prvi polovici in sredi 20. stoletja.
Devet je lesenih, najbrž narejenih doma. Zobe so pogosto izžagali iz lesene osnove, za kovinske pa uporabili žeblje ali špice starega dežnika. Posebne so grabljice iz smrekovega lubja; primerke iz Kamne Gorice je najbrž naredil spreten kovač — ročno varjene so iz pločevine.
Trije tipi
S prvimi, ki so po obliki podobne grabljicam in imajo žeblje za zobe, so borovnice smukali na podstavljeno rešeto. Druge imajo obliko polkrožnega pripomočka z izžaganimi zobmi — z njimi so borovnice kamplali s potegom od spodaj navzgor po borovničevju, nato malo potresli in popihali, da so odstranili listke. Samo ene so oblikovane kot majhen zabojček z ročajem in špicami dežnika za zobe.
Z grabljicami so nabirali le odrasli. Čeprav niso bile tako lepe kot tiste na roke, so v istem času nabrali še enkrat več borovnic.
Predmeti v zbirki
Deset grabljic iz različnih krajev Gorenjske










Nabiranje sredi 20. stoletja
Najlepše in najbolj cenjene borovnice so imele sivkast poprh — ta sive. Nabirale so jih predvsem ženske brez dohodkov ali z velikimi družinami; najštevilčnejši med nabiralci pa so bili otroci, ki so si prislužili denar za šolske potrebščine.
Za prodajo so jih večinoma nabirali na roke. Nabrane z grabljicami so bile bolj mokre in slabše plačane. Nabirali so jih v nabiravčke, nato stresali v večje košare in jerbase.

Uporaba in prodaja
Pred drugo svetovno vojno so precej kuhali borovničevec. Za šest litrov žganja so morali nabrati čez dvesto litrov borovnic — zato so jih za žganje večinoma nabirali z grabljicami.
Po vojni so borovnice odkupovale kmetijske zadruge. Ker so jih izvažali v Anglijo, so morale biti lepo nabrane, sivkaste in brez listkov. Naklanska zadruga jih je leta 1956 za izvoz odkupila kar 28 ton. Doma so jih sušili za čaj, vlagali kot kompot, pripravljali sok in marmelado.
Dokumentarne fotografije
Nabiranje in muzejski kontekst



