Ženske zgodbe

ŽELE(Z)NA DAMA

Kneginja s Kapiteljske njive v Novem mestu

Najdbe so bile odkrite leta 2004 pri raziskavi gomile XVI iz starejše železne dobe na Kapiteljski njivi v Novem mestu. Gomila ni bila več opazna, pokrivala pa je skupino 40 pokopov. V najbogatejšem grobu je bila pokopana žena z nakitom iz druge polovice 7. stoletja in starejšimi, »podedovanimi« kosi s konca 8. stoletja pr. n. št.

Obleko prinesejo kneginji, lepo, veliko, dvanajst zlatih zaponk vsega krasi ogrinjalo. Zlato nato ogrlico prinese sluga, jantarskih jagod krasan nanizaj, svetal kakor sonce. Odiseja, ∑-XVIII, 292–296 (prevod A. Sovre)

UGANKA O SKRIVNOSTNI KELTINJI

Neobičajni pokopi Tavriskov: nesreča, epidemija ali žrtvovanje?

V enem od grobov iz srede 3. stoletja pr. n. št. sta bila isto- časno pokopana bojevnik in ženska ob njem. Na Sejmišču so bili odkriti številni grobovi bojevnikov, pokopanih z mečem, ščitom, sulico, bojnim nožem in britvijo.

Meč

KLEOPATRA, PREMAGANA EGIPČANSKA KRALJICA, TUDI V KRANJU!

V središču Kranja sta bila odkrita bronast novec in keramična svetilka, oljenka, oba s podobo krokodila. Na novcu sta cesar Avgust (27. pred Kr. – 14. po Kr.) in general Agripa, na zadnji strani pa krokodil na verigi. Cesarja krasi hrastova krona, generala pa zlata krona iz ladijskih kljunov, znamenje zmage. Na oljenki je podoba krokodilov z vojaško ladjo, galejo, vrčem za vodo in delfinoma.

Predmeta izpričujeta isti politični in vojaški dogodek, pomorsko bitko pri Akciju leta 31. pred Kr. Rimsko ladjevje je vodil general Agripa, egipčansko Antonij s kraljico Kleopatro. Krokodil na verigi oznanja padec Egipta in dokončno oblast rimskega cesarja Avgusta. Krokodila na oljenki sta karikatura egipčanske kraljice Kleopatre in njenega ljubčka Antonija, Avgustovega nevarnega tekmeca.

Keramična svetilka, oljenka iz zgodnje rimske dobe s podobo dveh krokodilov, je bila odkrita v bližini gradu Khislstein. Oljenka je bila narejena nekje v Italiji, kot ceneni izdelek je učinkovito »poročala« o zmagi Rima nad Egiptom in smešila egipčansko kraljico Kleopatro.

Kleopatra je bila zadnja egipčanska vladarica. Z lepoto in bistrostjo je pomedla z marsikatero kronano glavo. Ko jo je doletela usoda poraženke, smrt ni zadostovala. Njo, njeno mogočno deželo s prastaro civilizacijo in njenega ljubčka so upodobili kot nenasitna krokodila. Krokodil na verigi, sveta egiptovska žival, vzbuja cinični posmeh, ki je bil od nekdaj najučinkovitejše orodje razvrednotenja. Podoba je na novcih in milijonih keramičnih lučk še dolgo sporočala širom imperija: Kleopatra je premagana, cesar Avgust je naš rešitelj

ČIGAV OTROK POČIVA TU?

Grob s stičišča dveh svetov

Železnodobno prebivalstvo Tržaškega Krasa in Istre so bili Karni, Katali in Histri. Živeli so v utrjenih naselbinah na vrhu gričev, kaštelirjih, od koder so nadzorovali poti in polja. Ob morju so imeli pristaniške trgovske postojanke. Bili so v živahnih stikih s sosednjimi ljudstvi. Ženske so imele skoraj enakovredno vlogo kot moški. Skrbele so za dom, rojevale, hranile in oblačile družino, pa tudi kmetovale in bile duhovnice ter negovale versko obredje.

Rimljani so tukajšnje staroselce podjarmili v 2. stoletju pred n. št. Za časa cesarja Avgusta, pred 2000 leti, je Istra postala del Italije. Obalne posesti so si prilastili priseljenci iz Italije. Nastala so nova mesta, municipiji in kolonije, med njimi Tergeste (Trst), Parentium (Poreč) in Pola (Pulj). Vila rustika, podeželska posest na Školaricah, je bila pred 2000 leti zgrajena sredi vinogradov in oljčnikov. Pridelano vino in olje so vozili v bližnja mesta. Prebivalci vile – bogati lastniki, najverjetneje iz Italije, preddelavci in sužnji – so bili pokopani tik ob bližnji cesti, ki je povezovala Tergeste s Polo.

Alabastrna žara je bila položena v grobnico, sezidano iz opek. Prekrivala jo je večja opečnata plošča.

Staroselsko prebivalstvo je v času obstoja vile že dodobra sprejelo rimski način življenja. V to so bili primorani, četudi je večina v istrskem zaledju še živela na kaštelirjih. Rimski priseljenci pa so se pogosto soočali s težavami kolonistov, kar se je odražalo tudi v visoki umrljivosti otrok. Žalostno zgodbo o prerani smrti potomca priseljene družine pripoveduje otroški grob št. 6 iz Križišča pri Spodnjih Škofijah z alabastrno žaro, ki je bila narejena in uvožena iz Volterre (Toskana).

Avtorji 3D modela je skupina Arctur.

OBRAZA S KOVANCEV

Cesarica Favstina II. je upodobljena na bronastem kovancu svojega soproga cesarja Marka Avrelija; kovanec je bil odkrit pri cerkvi sv. Jurija v Piranu. Novec je bil kovan med letoma 161 in 175 v Rimu. Na njegovi prednji strani, averzu, je upodobljena cesarica Favstina II., obrnjena v desno. Ob robu je napis Favstina Avgusta ali Vzvišena Favstina.

Favstina je slovela po svoji lepoti, veljala je za vzorno ženo in mater. V tridesetletnem zakonu je rodila 13 ali 14 otrok. Ob rojstvu prvega otroka, hčere Domitie Favstine, je bila stara 17 let, v zahvalo je prejela častni naslov Avgusta. Cesarica Favstina II. je upodobljena tudi na drugem kovancu, odkritem v Sečovljah. Na zadnji strani je podoba boginje Junone z obredno skledo in žezlom v rokah ter pavom ob nogah. Cesarica je na obeh novcih upodobljena z značilno pričesko, s prečko na sredi glave, z mehko padajočimi kodrastimi lasmi, na tilniku zvitimi v figo.

Na tretjem novcu je upodobljena Marcia Otacilia Severa, soproga rimskega cesarja Filipa Arabca (244–249). O njej je malo znanega. Tudi njej je bil dodeljen častni naziv Avgusta. Na zadnji strani kovanca je upodobljena Pudicitia, poosebljenje ženske čistosti in skromnosti. Cesarica je upodobljena z diademom in značilno valovito, zelo zapleteno pričesko. Tako kot pri predhodnicah je njena frizura močno vplivala na modo žensk tistega časa.

POBOŽNA ŽENA Z RIFNIKA

Rifnik je hrib blizu Šentjurja. Pred 1500 leti je tam nastalo obzidano naselje, kamor so se pred vdori tujih ljudstev umaknili prebivalci antične Celeje in drugih okoliških krajev. Mestece je bilo dobro vojaško organizirano, bilo pa je tudi krščansko središče z veliko cerkvijo. Leta 1976 je izkopavalce presenetila najdba kamnite grobnice v ruševinah cerkvene veže. V vežo je bila postavljena že pri obnovi cerkve v prvi polovici 6. stoletja.

Ko so dvignili pokrov, so odkrili okostja dveh pokojnikov. Mlajši moški, ki je imel v predelu pasu bronasto pasno spono, je bil položen vanjo naknadno, medtem ko je bila grobnica prvotno namenjena ženski, stari od 40 do 60 let. Ta je imela v laseh prepleteno srebrno iglo. Kdo je bila torej žena, ki ji je bil namenjen tako edinstven pokop, medtem ko so vsi drugi prebivalci naselbine ležali na pokopališču na južnem pobočju hriba? Zaenkrat pomen tega in podobnih pokopov, ki se pojavljajo na še nekaterih sočasnih arheoloških najdiščih, ostaja neznanka. Morda so bili v grobnicah znotraj cerkvenih zidov pokopani posvečenci, morda mučenci ali pa pomembni predstavniki občestva ter cerkveni donatorji; v vsakem primeru globoko pobožni.

EVROPA, SEMITSKA MATI EVROPEJCEV

Ptujski mozaik z upodobitvijo Evrope je krasil reprezentančni prostor rimske vile. Nastal je v drugi polovici 3. ali na začetku 4. stoletja in kaže na blagostanje ter razcvet Petovione v kriznem obdobju rimskega imperija. Prostor z mozaikom so krasile barvite stenske freske in štukature. Hiša je stala v premožni četrti primestnih vil ob glavni cesti iz vojaškega v civilni del antičnega mesta. Na osrednjem prizoru je razgaljena princesa Evropa na biku, za njo plapola ogrinjalo. Prizor predstavlja Zevsa, ki je v podobi bika ugrabil semitsko princeso in jo iz Fenicije odvedel na Kreto. Iz njune zveze se je rodilo pet otrok, ki so s svojimi rodovi poselili kontinent. Zgodba o Evropi sodi h kolonizacijskim mitom. Evropa je ostala na Kreti, njeni potomci so poselili obale Sredozemlja in notranjost. Mit pa kaže tudi na širjenje civilizacije z Vzhoda na Zahod. Feničani so prispevali pisavo, urbanizacijo, zakone in razširili gojenje oljke ter vinske trte. Tudi Zevs/bik asociira na govedorejo, povezano z visoko razvitimi kulturami.

Mit o Evropi je še vedno aktualen, ugrabljena ženska pa predstavlja arhetip. Odstira nasilje nad ženskami, ugrabitev in posilstvo ter priča o neminljivih migracijah iz vzhodnega Sredozemlja. Evropa je mati številnih evropskih narodov, vendar tudi ogledalo ksenofobije in rasizma.

RENESANČNA GOSPA NA KROŽNIKU LOŠKE SLIKANE MEŠČANSKE KERAMIKE

Leta 1972 so pri gradnji podaljška trgovine današnjega Mercatorja, na dvorišču hiše na Mestnem trgu 9, naleteli na arhitekturne ostanke iz obdobja gotike. Arheološke raziskave so dale številne keramične in kovinske najdbe. Na tem območju se je nahajal nekdanji mestni komun.

Poleg preprostega ognjiščnega posodja in predmetov vsakdanje rabe je bilo odkrito tudi namizno gravirano in slikano keramično posodje iz 16. in prve polovice 17. stoletja. Posebnost predstavlja krožnik z doprsnim portretom ženske v noši in s frizuro v renesančnem stilu začetka 16. stoletja. Renesansa je v ospredje postavila človeka. Vpliv je čutiti v literaturi, filozofiji, umetnosti, arhitekturi, glasbi, politiki, znanosti in celo v religiji. V tem času se je v višjih družbenih slojih začela uveljavljati tudi »ženska modernega časa,« pripravljena, da vstopi v svet. Z izobraževanjem so ženske renesanse postajale samozavestnejše, poskusile so se s pisanjem pisem, pesmi in zgodb, nekatere pa so bile dejavne celo v politiki.

Odmev širšega evropskega dogajanja se odraža tudi na krožniku loške slikane meščanske keramike. Kdo je bila portretirana dama iz Škofje Loke, s čim se je ukvarjala in kakšen status je uživala v tedanji družbi, ne vemo. Njena prisotnost nakazuje, da je bila Škofja Loka tedaj visoko razvito moderno mesto in da so njeni prebivalci sledili modnim ter duhovnim trendom časa in prostora.

EVROPA V EVROPI – SPRVA MIT, ZATEM CELINA

Podoba Ugrabitev Evrope je nastala kot del alegorije elementa vode na poslikavi Viteške dvorane gradu Brežice. Delo je stvaritev mojstra Frančiška Karla Remba iz okoli leta 1703. Motiv sodi med manj znane, čeprav je bil mit o ugrabitvi princese Evrope med najbolj priljubljenimi od antike do danes.

Upodabljanje mita o ugrabitvi Evrope se je začelo v antični Grčiji, obudilo se je v renesansi in razmahnilo v baroku. Ob splošnem poznavanju antike in temeljnih literarnih del so bile v zgodnjem baroku posebej občudovane Ovidijeve Metamorfoze, za njihov natis je poskrbel J. V. Valvasor leta 1680 na Bogenšperku. Pesniška mojstrovina je navdihnila tudi naročnika poslikav brežiške Viteške dvorane in lastnika gradu Ignaca Marijo grofa Attemsa in njegovo soprogo Marijo Regino ter slikarja Frančiška Karla Remba.

Naročnika fresk Ignac Marija grof Attems (1652–1732) in soproga Marija Regina Attems (1659–1715), roj. Wurmbrand-Stuppach, upodobljena z otroki, Frančišek Karl Remb, ok. 1703, kopija, Viteška dvorana gradu Brežice (izvirnika: Gradec, Joanneum, Alte Galerie).

Upodobitev prikazuje Evropo, feničansko princeso, ki se je z družicami igrala na obali Tira. Vanjo se je zaljubil Zevs in jo v podobi krotkega bika zvabil na odprto morje, jo ugrabil in odvedel na Kreto. Zaradi ugrabitve je morala odslej živeti v pregnanstvu, a nase ni prevzela maščevanja. Od gospodarja Olimpa, Zevsa, ki jo je zlorabil, je prejela dar nesmrtnosti. Po njej je poimenoval del sveta, ki ji ga je predal v varstvo.

Boginja Evropa

Boginja Evropa velja za mater Evropejcev in predstavlja jasen arhetip – žensko energijo, energijo kreacije, ustvarjanja in rojevanja novega. V času redefinicije kaznivega dejanja posilstva v Sloveniji in številnih spolnih zlorab ter travmatičnih dogodkov z daljnosežnimi uničevalnimi posledicami je treba prepoznati tudi temno plat mita o boginji Evropi, ki je najprej smrtnica, ženska, ugrabljena in posiljena.

»… kraljična se drzno celo je povzpela biku na hrbet – v nevednosti, h komu zares se privija – bog pa tedaj se polagoma s kopnega, s čvrste obale v plitvo morje ob obrežju pomika z varljivim korakom; dlje še od tod se poda in prek morskih širjav valovitih nosi svoj plen: drgetaje ugrabljenka zdaj se ozira k bregu, ki zginja za njo, in roga se oklepa z desnico, z drugo se hrbta drži; oblačila vihrajo ji v vetru.« (Publij Ovidij Nazon, Metamorfoze, prevod: Barbara Šega Čeh)

ŽENSKE V JEKLARSKI INDUSTRIJI

Železarstvo oziroma jeklarstvo sta že tisočletja temeljni gospodarski dejavnosti, ki predstavljata svet moških. Prva znana ženska, po ustnem izročilu povezana s plavžarstvom na Slovenskem, je bila Hema Krška (985?–1045), koroška redovnica in svetnica grofovskega stanu. Njeno ime nosi plavž na Bohinjski Beli. Iz železarske, plemiške rodbine Zoisov tudi poznamo podjetno žensko. Serafina, roj. Aichelburg (1791–1849) je po smrti moža Karla Zoisa prevzela vodenje podjetja na Gorenjskem in posodobila proizvodnjo. Po vzoru s Prevalj je uvedla angleško tehnologijo pudlanja in valjanja jekla.

Prva ženska na čelu enega od železarskih podjetij na Ravnah na Koroškem je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja postala Ivana Klančnik. »Lento« prve doktorice znanosti s področja metalurgije v SIJ Metalu Ravne nosi inovatorka dr. Tatjana Večko Pirtovšek. Vodi oddelek Metalurški razvoj in raziskave, raziskovalno delo pa je posvetila problemu vročega preoblikovanja najtežje preoblikovanih orodnih jekel.

Z jeklarstvom in jekleno voljo so povezane tudi ustvarjalne ženske. Akademska kiparka Milena Braniselj je avtorica jeklene skulpture Forma viva (1981) na Ravnah na Koroškem in iz jekla ter stekla izdelane štafetne palice – štafete mladosti. Slednjo je leta 1979 na pot po Jugoslaviji prva odnesla Alenka Kolmančič. Olimpijsko baklo Tokio 2020, izdelano iz jekla in lesa, sta na pot po Sloveniji prvi pospremili športnici z jekleno voljo Petra Majdič in Urška Žolnir.

Z jeklarstvom in jekleno voljo so na poseben način povezane akademska kiparka Milena Braniselj, avtorica jeklene skulpture Forma viva (1981) na Ravnah na Koroškem in iz jekla ter stekla izdelane štafetne palice – štafete mladosti, ki jo je leta 1979 na pot po Jugoslaviji prva odnesla Alenka Kolmančič. Olimpijsko baklo Tokio 2020, izdelano iz jekla in lesa, sta na pot po Sloveniji prvi pospremili športnici z jekleno voljo Petra Majdič in Urška Žolnir.

KO ŽENSKE OPRAVLJAJO MOŠKA DELA

Ženske so že zgodaj našle zaslužek v težki industriji, rudarstvu in železarstvu. Delo doma se jim zaradi tega ni zmanjšalo. Njihovo vlogo in položaj so spremenile tudi svetovne vojne, ko so ženske hote ali prisilno prevzemale dela tudi v jeklarski industriji.

Ob hitrem razvoju težke industrije je država že v 19. stoletju z zakoni skušala zaščititi ženske in otroke pred pretiranim izkoriščanjem. Leta 1885 je bilo prepovedano nočno delo žensk in otrok, vendar so delodajalci zakon pogosto kršili. Zakon o zaščiti delavcev iz leta 1918 je delavkam omogočil porodniški dopust, dva meseca pred porodom in dva po njem. Z bolniškim zavarovanjem so pridobile porodniško podporo. Podjetja z več kot 100 delavci, med njimi z najmanj 25 takimi z majhnimi otroki brez varstva, so bila dolžna ustanoviti otroško zavetišče. Po drugi svetovni vojni so ženskam pri delu omogočili večjo varnost in socialno zaščito. Odprla pa se jim je tudi pot do izobraževanja in vstop v poklice, ki so bili do tedaj izključna domena moških.

ALMA M. KARLIN, SAMOSVOJA, NEUKLONLJIVA, UKAŽELJNA

Pisateljica in novinarka, svetovna popotnica, ljubiteljska raziskovalka in poliglotka Alma M. Karlin (1889–1950) je na svoji življenjski poti presegla vse mogoče meje; meje telesnih omejitev, svojega spola, družbenega sloja, svoje nacionalne identitete, fizičnih razdalj, presegla je tudi meje duha časa, njene ideje so zato še danes sveže in aktualne. V letih 1919–1927 je prepotovala svet. Potovala je sama, neprekinjeno osem let in se po poti preživljala s sprotnim delom. Narava njenega potovanja jo umešča med največje popotnike vseh časov. Konec dvajsetih in v prvi polovici tridesetih let prejšnjega stoletja je kot pisateljica in popotnica doživela velik uspeh – v evropskem in širšem okviru. Sledila pa so zelo temačna leta, vse do bridkega konca. Alma M. Karlin je pokopana na Svetini. Do oktobra 2016 je na njenem grobu rastlo nenavadno drevo – drevesna razrast grmovnice trdoleske Euonymus europaeus, ki je bila takrat brutalno požagana. Botanično ime Euonymus v grščini pomeni dobrega imena oziroma imeti srečo, kar je Alma M. Karlin zelo verjetno vedela. Po pričevanju Franca Rozmana, ki jo je kot otrok srečeval na Svetini, je sama »zacahnala« prostor na pokopališču, kjer je želela biti pokopana, in tam posadila drevo. Predstavitev monografije Neskončno potovanje Alme M. Karlin o njenem osupljivem življenju, delu in zapuščini.

Drevo z groba Alme M. Karlin (2017), idejna zasnova Barbara Trnovec, izvedba Studio Moste. Posamezni deli drevesa z groba Alme M. Karlin so bili sestavljeni v celoto. Stiki med njimi so poudarjeni z zlatimi ploščicami, ki simbolno ponazarjajo zareze v drevesu in s tem opominjajo na poglavje v njegovi zgodovini. Uporabljena je bila japonska tehnika kincugi.

SAVA in JOLANDA

Prvi slovenski in jugoslovanski pomorščakinji

Ženske in morje ter vstop Slovenk v moški svet pomorskega poklica

Sava in Jolanda, prvi Slovenki, ki sta se izšolali za poklicni pomorščakinji. Obe sta dobili delo na ladji. Odločitev Save Kaluža in Jolande Gruden za življenje z morjem sodi v ženskam naklonjeni čas socialistične Jugoslavije. Sava in Jolanda sta bili mladi, vedoželjni in ambiciozni, pogumni in drzni ženski, obe iz družin, ki so ju podpirale. Sledili sta svojim sanjam in se vpisali na šolo, kamor dekliška noga še ni stopila. Njun vstop v »moško« šolanje, matura, kadetura, poročniški izpit in zaposlitev na ladjah Jugolinije in Splošne plovbe pomenijo začetek vstopa Slovenk in Jugoslovank v tradicionalni moški poklic. Šolanje in kariera obeh sta bila zaznamovana s težkimi in upa polnimi razmerami prvega povojnega desetletja na Primorskem. Šolanje v slovenskem jeziku so bile sanje vseh, ki so bili dotlej primorani izobra- ževati se v italijanščini. Dekleti sta izkoristili ugoden čas, ko je nastala nova, pomorska šola z namenom, da bi bila v coni B Svobodnega tržaškega ozemlja (STO) zgled, kako se gradi socializem tudi v Istri in kaj za vse to pomeni. Sava in Jolanda sta postali začetnici nove dobe. Orali sta ledino. Bili sta brez vzornic, a sta postali vzornici. Vsak njun korak, vsaka odločitev je bila zgolj njuna lastna. Tlakovali sta pot in odpirali ženskam možnost šolanja ter zaposlitve v pomorstvu. Sava in Jolanda sta bili izjemno moderni ženski svojega časa. Bili sta družbena in medijska atrakcija. Materinstvo in skrb za družino sta ju kasneje usidrali na kopno, podobno kot tudi njune naslednice.

»Kapitanka Sava«

Sava Kaluža (Ilirska Bistrica, 17. 6. 1929 – Lucija, 4. 10. 2014)

Po končanem pomorskem šolanju je Sava Kaluža plula na ladjah reške Jugolinije Titograd in Hrvatska, nekaj časa na čolnih Obalne plovbe ter na ladji Bled. Po dokončnem izkrcanju se je zaposlila v upravi Splošne plovbe Piran in tam delala do upokojitve.

»Rojena pomorščakinja«

Jolanda Gruden, poročena Mažer (Nabrežina, 9. 5. 1930 – Reka, 24. 1. 2014)

Jolanda Gruden je po končanem šolanju plula na ladjah pomorskega podjetja Jugolinija z Reke – Hrvatska, Bosna in Titograd, nato pa do poroke s kapitanom Srećkom Mažerjem delala v pomorski agenciji Mediterranea v Trstu.

Pomorska knjižica je najpomembnejši pomorščakov dokument, je »osebna izkaznica in posebna listina o zaposlitvi na pomorsko-trgovskih ladjah in jahtah, dalje kot dokazilo o opravljeni službi na ladji in kot potni list v primerih, ko pomorščak potuje v inozemstvo, da se tam ukrca, ali se vrača iz inozemstva«. Vsak državljan FNRJ (Federativna narodna republika Jugoslavija), ki se je želel zaposliti na trgovskih ladjah ali jahtah na delovnih mestih poveljnika, častnikov ter palubne, strojne, radiotelegrafske in administrativne službe, je moral imeti pomorsko knjižico. Ta odredba je slonela na jugoslovanski uredbi o pomorskih knjižicah, ki jo je objavil Službeni list FNRJ leta 1946 (št. 69), objavljena pa je bila tudi v Pomorskem godišnjaku za leta 1941–1951. Savi Kaluža so pomorsko knjižico izdali na Reki, Jolandi Gruden pa že v Piranu.