Sita iz konjske žime
Barvasta sita iz žime konjskih repov — posebnost vasi med Kranjem in Škofjo Loko. V Stražišču in okolici je bil od 16. do sredine 20. stoletja največji sitarski center v Evropi, kjer so izdelovali preko 200 različnih sit s karirastimi in črtastimi vzorci.
Material
Konjska žima
Center
Stražišče
Obdobje
16.–20. stol.

Največji sitarski center v Evropi
Velika posebnost vasi med mestoma Kranj in Škofja Loka je bilo tkanje barvastih sit iz žime konjskih repov. V Stražišču in okolici je bil od 16. do sredine 20. stoletja največji sitarski center v Evropi, kjer so izdelovali preko 200 različnih sit s karirastimi in črtastimi vzorci.
Sita so uporabljali mlinarji in gospodinje za sejanje moke, pivovarji za precejanje, lekarnarji pri pripravi zdravilnih praškov, kuharji za pretlačevanje mesa za paštete, sadja za marmelade. Preko 95 odstotkov sit so domači podjetniki prodali kot platna na debelo v številne evropske države in celo na rusko, severnoafriško, maloazijsko in nekaj časa tudi na ameriško tržišče. Ostala so pokupili suhorobarji, jih vpeli v lesene obode in z njimi krošnjarili po slovenskih in sosednjih deželah. Gospodinje so rade kupovale sita pisanih vzorcev iz bele, črne, rjave ter na rdeče, oranžno in rumeno pobarvane konjske žime.
“Sita iz konjske žime so bila eden od tistih izdelkov nekdanje dežele Kranjske, ki so širili dober glas o nas po vsej Evropi.”
Obseg sitarske proizvodnje ponazorijo številke. Za časa Marije Terezije v 18. stol. je največje podjetje prodalo 10 ton žimastih sit in podlog za uniforme. Za različne trgovce s siti je leta 1763 tkalo 300, leta 1844 pa 500 sitarjev s svojimi družinami. Proti koncu 19. stol. se je posel s siti poslabšal in delavcem so plačevali manj kot prej.

Karirasti in črtasti vzorci — več kot 200 različnih sit iz Stražišča in okolice.
Ko so začeli po svetu strojno izdelovati tanka kovinska sita, žimasta niso šla več v prodajo — a barvita sita, orodje in znanje za njihovo izdelavo so še danes dragocena slovenska in evropska dediščina.
Uporaba
Mlinarji in gospodinje so s siti sejali moko, pivovarji so precejali, lekarnarji so pripravljali zdravilne praške, kuharji so pretlačevali meso za paštete in sadje za marmelade.
Suhorobarji so platna vpel v lesene obode in z njimi krošnjarili po slovenskih in sosednjih deželah.
Trgovina in razstave
Preko 95 odstotkov sit so domači podjetniki prodali kot platna na debelo v Evropo in še dlje — na rusko, severnoafriško, maloazijsko in nekaj časa tudi na ameriško tržišče.
Trgovci so v 19. stoletju slovenska žimasta sita razstavljali na obrtnih in industrijskih razstavah v Ljubljani, Celovcu, Gradcu, na Dunaju, v Trstu, Parizu in Londonu. Povsod so za kakovostne izdelke dobili priznanja, diplome in medalje.
200+
različnih sit · vzorci
Ali ste vedeli?
500 sitarjev
Leta 1763 je za trgovce s siti tkalo 300, leta 1844 pa že 500 sitarjev s svojimi družinami — celotne vasi so živele od tkanja žimastih platnic.
10 ton za Marijo Terezijo
V 18. stoletju je največje podjetje prodalo 10 ton žimastih sit in podlog za uniforme — številka, ki pove, kako velik je bil posel.
Medalje po Evropi
Na razstavah v Ljubljani, Celovcu, Gradcu, na Dunaju, v Trstu, Parizu in Londonu so slovenska žimasta sita prejemala priznanja, diplome in medalje.
Fotografije predmeta in obrti




